Miha Rodman: Na odru čutim neki "rush", ki ga ne znam opisati!

Oder prvič okusi kot Improligaš Zase pravi, da je bil povsem povprečen otrok. Po igralskem poklicu mu je zadišalo šele v gimnaziji, ko se je pridružil šolski Impro ligi in tako prvič okusil slasti in stres, ki jih prinaša oder. Čeprav se je dvakrat tedensko kalil na vajah in pogosto brusil na nastopih, pa si kot srednješolec ni znal predstavljati, da bi oder lahko prerasel v njegov delovno-življenjski prostor.

Najlepše obdobje na akademiji Ko se je bilo treba spoprijeti z eno večjih življenjskih odločitev, izbiro smeri študija, je najprej kolebal, nazadnje pa bolj za šalo kot zares na prijavnici na prvo mesto postavil Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. "Doma so bili presenečeni. Ko sem jim povedal za svojo odločitev, mi niso povsem verjeli. Nihče iz družine ni ne vem kakšen ljubitelj gledališča," se spominja Miha Rodman, medtem ko po eni zadnjih vaj pred premiero komorno-kabaretne predstave Marlene Dietrich kramljava tik pod odrom. No, a ko se je enkrat odločil, se je odločil zares. Zakopal se je v priprave na famozne sprejemne izpite, se poglobil celo tako temeljito, da je na šolo v tistem času kar malce pozabil.

Končno so napočili dnevi sprejemnih izpitov, dan zatem pa še tako pričakovan telefonski klic s ključnim sporočilom: "Miha Rodman, sprejeti ste!" Še danes ima štiri leta na akademiji v spominu kot najlepše življenjsko obdobje in ne preseneča, ko pravi, da ima ljudi, s katerimi je preživel ta čas, iskreno rad.

Zlatolaska kot češnjica na torti, imenovani AGRFT Miha Rodman, ki bi se brez težav lahko sprehajal tudi po modnih brveh ali krasil modni katalog, je študij kronal z vlogo kralja Heroda v diplomski uprizoritvi Wildove Salome v režiji Marka Čeha. Zanjo je prejel akademijsko nagrado zlatolaska, s čimer je na najboljši mogoč način kronal uspešna študentska leta.

S S.N.G. vzdržuje igralsko kondicijo Štirim letom akademije, štirim letom neprestanega dela, študiranja, norih urnikov, "zajebancij", smeha, "švica" in joka, kot je zapisal na spletni strani PGK, je sledilo svobodnjaško obdobje. S sošolci iz letnika so pod okriljem gledališča Glej ustanovili kulturno-umetniško društvo S.N.G. (Svobodno neinstitucionalno gledališče), kar je bilo "na neki način naše sporočilo, da smo končali študij, da smo brez dela, da pa si želimo delati. Zaradi ustanovitve S.N.G smo se sploh lahko prijavljali na razpise in vzdrževali svojo igralsko kondicijo. Ko prideš z akademije, ne veš, kaj početi, česa se oprijeti, nihče te ne kliče, nihče te nikamor ne povabi in to je grozno," nekoliko resignirano pobrska po spominu, a kmalu vzneseno doda: "V Gleju pa so nam ponudili zatočišče. Tam so nastale so od tri do štiri manjše produkcije, na katere sem še danes izredno ponosen."

Od Rac do Limonade slovenice Svojo prvo profesionalno vlogo je odigral v SNG-ju Nova Gorica, kjer je v predstavi Race v režiji Nike Melink z vlogo Danijela Hofmana doživel gledališki krst. Novi Gorici je sledil prihod v prestolnico Gorenjske. "V Kranj sem prišel povsem po naključju. Za vlogo v predstavi Kako jemati njeno življenje so potrebovali igralca mojega tipa. Predstavo je režiral Jernej Lorenci, mentor z akademije, in me povabil k sodelovanju. Sledila je vloga ameriškega asistenta Allana v Limonadi slovenici v režiji Vinka Möderndorferja in moja usoda je bila zapečatena. Naredili smo predstavo, super smo se razumeli, vse skupaj pa je nekako sovpadlo z upokojitvijo igralca Pavla Rakovca. Ker se je sprostilo delovno mesto, sta me direktorica in vodja umetniškega oddelka povabili v kolektiv, kar sem z največjim veseljem sprejel." Tukaj se počuti kot del kolektiva, kot bi se znova znašel na akademiji ...

Najboljši prijatelj Marlene Dietrich Da Miho Rodmana ravno danes gostimo v rubriki Profil, kjer na Planet Siol.net hranimo prostor za predstavitev mladih in perspektivnih umetnikov, seveda ni naključje, saj sovpada s premiero drame Marlene Dietrich, intimne zgodbe o eni najbolj enigmatičnih žensk prejšnjega stoletja. Ta se je v kranjskem stolpu Škrlovec zgodila pretekli konec tedna.

In kot je zapisano že v uvodnih besedah v Profil, ki je pred vami, Rodman v njej upodablja Bernarda, homoseksualno usmerjenega spremljevalca, garderoberja in najboljšega prijatelja Marlene Dietrich. "Bernard je nekdo, pred katerim Marlene lahko končno sname masko. Zaradi spolne usmeritve mojega lika je lahko intimnost med njima še toliko večja," pravi in doda: "V fazi priprav smo ogromno raziskovali. Prvi mesec vaj je minil v pregledovanju fotografij, videomateriala na YouTubu, njenih biografij – na voljo jih je več kot 50 …"

Čar je tisto, kar se zgodi vsak večer Nad intenzivnostjo gledališkega dela se ne pritožuje, celo veseli ga, da ga čaka naporna igralska sezona. "Istočasno igram v od osmih do devetih različnih aktivnih predstavah, do sredine julija sem stoodstotno zaseden, tako da je moj čas zapolnjen."

In kje je v vsej tej teatrski "mašineriji" zanj poseben čar? "Največji čar je v tem, da se vsak večer zgodi nekaj novega. Čeprav je vse do potankosti natrenirano in naštudirano, pa se vsakič zgodi neka iskrica. Vedno se zgodi, ni je predstave, ko se ne bi. To je neki tak 'rush', ne znam ga opisati, ampak to je to!"

Čeprav je v Kranju skoraj več kot doma v Ljubljani, pa Miha Rodman o selitvi v gorenjsko metropolo za zdaj še ne razmišlja. Čeprav ga vleče služba, pa je vez z Ljubljano še močnejša. Dekle in Marlo, njun enoinpolletni čokoladni labradorec, sta sidri, ki ga držita doma.