Kresija: na njenem mestu je stala prva porodnišnica v Ljubljani

Na mestu današnje stavbe v neorenesančnem slogu, kjer so danes galerija in pisarne, je nekoč delovala ubožnica, ob njej pa je nastala tudi prva ljubljanska porodnišnica.

Stavba Kresija, kjer danes deluje istoimenska galerija, je nastala tri leta po velikem ljubljanskem potresu leta 1895. Novo stavbo so leta 1898 zgradili na takratni Špitalski ulici, današnji Stritarjevi.

Stavba Kresija, kjer danes deluje istoimenska galerija, je nastala tri leta po velikem ljubljanskem potresu leta 1895. Novo stavbo so leta 1898 zgradili na takratni Špitalski ulici, današnji Stritarjevi. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ključni poudarki:

- Na mestu današnje stavbe Kresija v središču Ljubljane, ki nosi letnico 1898, je nekoč delovalo zavetišče.
- V potresu leta 1895 je bila nekdanja Špitalska ulica, današnja Stritarjeva ulica, močno poškodovana.
- Josip Stritar je edini, po katerem so poimenovali ulico še za časa življenja.

Kresija (na levi) in Filipov dvorec, vrata v stari del mesta Kresija (na levi) in Filipov dvorec, vrata v stari del mesta Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ko se naslednjič znajdete na Prešernovem trgu, se postavite na začetek osrednjega mostu Tromostovja, na stran, ki gleda proti Stritarjevi ulici in vodi naprej do mestne hiše. Od tam se namreč lepo vidi Kresija na levi strani, na desni pa Filipov dvorec. Stavbi sta višji od preostalih na ulici, to pa zato, ker označujeta vhod v staro mestno jedro, na del, ki je pri domačinih pogosto spregledan, opozori turistična vodnica Mateja Kregar Gliha.

Na vogalu današnje stavbe Kresija je mogoče prebrati letnico 1898. V ljubljanskem potresu tri leta prej je bila namreč nekdanja Špitalska, današnja Stritarjeva ulica zelo poškodovana. Hiše so bile tako močno načete, da je od tedanjih ostala le ena sama: Krisperjeva hiša, ki stoji na desnem koncu. V njej so s prenovo pred leti nastala sodobna stanovanja.

Stritarjeva ulica v 50. letih 20. stoletja Stritarjeva ulica v 50. letih 20. stoletja Foto: Foto: Jože Mally, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Nastanek Kresije in Filipovega dvorca

Ob popotresni prenovi so načrtovanje dveh novih objektov na nekdanji Špitalski ulici zaupali arhitektu Leopoldu Teyerju. Nastala sta Kresija in Filipov dvorec, stavba, ki je bila od nekdaj v zasebnih rokah, ime pa nosi po svojem prvem lastniku.

Ob popotresni prenovi je Kresijo v neorenesančnem slogu zasnoval arhitekt Leopold Teyer. Ob popotresni prenovi je Kresijo v neorenesančnem slogu zasnoval arhitekt Leopold Teyer. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ljubljana v svoji srednjeveški različici

A zgodovina te mikrolokacije s pomembno socialno vlogo sega še stoletja nazaj. Ob vstopu na Tromostovje Mateja Kregar Gliha opozori na srednjeveško zasnovo mest.

"Tu je v srednjem veku stal za mesto najpomembnejši most. S stališča urbanega razvoja ima Ljubljana idealno lokacijo oz. je zgrajena po vseh pravilih srednjeveškega mesta," razlaga turistična vodnica. To je bilo vedno potisnjeno ob grič, ki je z razgledom zagotavljal nadzor nad okolico in s tem nad prihodom sovražnikov. Ker so bile v tistem času ceste slabo prevozne, je pomembno transportno žilo predstavljala reka. Tretja pomembna točka za mesto je bila zaradi povezav s širšimi plovbnimi potmi tudi bližina stičišča vodnih tokov. V tem primeru je to stekanje Ljubljanice v Savo.    

Ljubljana je imela v srednjem veku ob nekdanjem Špitalskem mostu še enega, na mestu današnjega Čevljarskega mostu. A na prvem je potekalo pravo življenje, saj so bile tu trgovine, pot po njem pa je vodila do starega središča. Trgovsko vlogo je Špitalski most izgubil leta 1842. Nekoč je na tem mestu deloval špital oz. zavetišče za stare, revne, obnemogle, sirote in najdenčke. Tu je bila tudi prva ljubljanska porodnišnica, dokler je niso leta 1811 preselili v Civilno bolnišnico na mestu današnje Ajdovščine.
Nekoč je na tem mestu deloval špital oz. zavetišče za stare, revne, obnemogle, sirote in najdenčke. Tu je bila tudi prva ljubljanska porodnišnica, dokler je niso leta 1811 preselili v Civilno bolnišnico na mestu današnje Ajdovščine. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Špitalski mojster, vodja zavetišča

Nekdanja Špitalska ulica je ime dobila po stavbi, ki je nekdaj stala na lokaciji današnje Kresije. V njej je v srednjeveški Ljubljani deloval špital oz. socialna ustanova, zavetišče, namenjeno starim, obnemoglim, revnim, sirotam in najdenčkom. Kot pripoveduje Mateja Kregar Gliha, je imel zaradi vloge institucije v skupnosti njen vodja, špitalski mojster, v mestu ob županu in sodniku najpomembnejši položaj.

Špitalskega mojstra je izvolil notranji mestni svet, katerega člana med dvanajstimi sta bila tudi župan in sodnik, po potrditvi pa tudi vodja zavetišča. Glasovanje zanj je vedno potekalo 1. januarja. Zanimivo je tudi, da je bil eden od pogojev za kandidaturo za župana to, da je bil posameznik prej vsaj eno leto tudi špitalski mojster.

Z upravljanjem ustanove je namreč dokazal svoje menedžerske sposobnosti. Njeno delovanje so podpirali dobrotniki z darovanjem svoje lastnine, do leta 1754 tudi na podlagi donacij iz cesarjeve blagajne.

Današnja Stritarjeva, nekdanja Špitalska ulica po ljubljanskem potresu leta 1895

Foto: Hrani MNZS

V Ljubljani je bilo leta 1895 približno 1.400 hiš, v njej je živelo malce več kot 32 tisoč prebivalcev. Njene ulice so bile ozke in vijugaste, pročelja stavb večinoma baročna. Njena posebnost je bilo več manjših in večjih trgov.

Za najimenitnejšo med ulicami je veljala Špitalska (današnja Stritarjeva), ki je bila med potresom močno poškodovana. Razmeroma ohranjena je ostala le ena hiša. Mestna kanalizacija takrat še ni bila urejena, vodovod je v mesto prišel šele leta 1890, in to na pobudo takrat še mestnega svetnika Ivana Hribarja. Prometa je bilo malo.

Zavetišče so podpirale donacije, tudi iz cesarjeve blagajne

Najstarejši zapis o špitalskem mojstru v Ljubljani sega v leto 1326, kar dokazuje, da je v 14. stoletju v mestu zagotovo že delovalo zavetišče. Iz leta 1382 so znani tudi pisni viri, ki govorijo o požaru lesene cerkve sv. Elizabete, ki je v špitalu nekoč imela svoje mesto.  

Pred današnjo Kresijo na preteklost tega prostora opozarjata tudi dva doprsna kipa. Eden je posvečen protestantu Adamu Bohoriču (1520-1598), avtorju slovenske slovnice, prvega slovenskega dela z necerkveno vsebino.

Cerkev sv. Elizabete je bila namreč srečališče ljubljanskih vernikov, ob nastopu protestantizma pa je v njej pridigal tudi Primož Trubar

Kip pred vstopom v galerijo Kresija je nastal v spomin na Marka Gerbca, zdravnika, ki je deloval tudi v mestnem špitalu, in avtorja higieničnega reda za zdravje. Kip pred vstopom v galerijo Kresija je nastal v spomin na Marka Gerbca, zdravnika, ki je deloval tudi v mestnem špitalu, in avtorja higieničnega reda za zdravje. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Avtor higieničnega reda za zdravje iz 17. stoletja

Drugi kip pred vstopom v galerijo Kresija je nastal v spomin na Marka Gerbca (1658-1718), ki se je vpisal v zgodovino medicine na svetovni ravni, opozarja vodnica. Rodil se je v Šentvidu pri Stični, že od otroštva pa ga je zanimalo zdravje ljudi.

V ljubljanski špital je vstopil z raziskovalnimi nameni in ugotovil, da je bolezen tudi odraz stanja v okolju. Opozarjal je na pomen higiene, prehranjevalnih navad in kakovosti zraka. Na podlagi tega je napisal tudi vodila higieničnega reda za zdravje.

V ozki Špitalski ulici, kjer je bilo prostora le za dve kočiji in ki jo je na eni strani zapiral vlažen grajski grič, naokoli na tesno pozidane hiše in na drugem koncu obrambni stolp, je bilo zadušno. Zrak je bil tako daleč od kakovostnega, higienske razmere v mestu pa milo rečeno daleč od zadovoljivih zdravstvenih razmer. Ulice so čistili samo dvakrat na leto, pred veliko nočjo in božičem, ob tem, da so nanje praznili tudi nočne posode.

Plesniv kruh in menjava posteljnine le dvakrat na leto

Nekateri zapisi o tovrstno kritičnem stanju govorijo tudi o notranjosti špitala. Viri iz leta 1697 navajajo, da so ob nadzoru ljubljanskega zavetišča z Dunaja ugotovili, da so oskrbovanci prejeli plesniv kruh, premalo mesa, posteljnino pa naj bi zamenjali le dvakrat letno.

Prva ljubljanska porodnišnica

Na mestu današnje tržnice, za stolnico, so leta 1753 v liceju ustanovili babiško šolo, ki je bila v tistem času ena od redkih možnosti za nadaljnje izobraževanje žensk.

Po šoli so kasneje v špitalu, torej tudi na mestu današnje Kresije, odprli prvo porodnišnico v Ljubljani. V njej so rojevale ženske, pri katerih higienske razmere doma niso bile primerne za porod.

Obdobje med obema vojnama Obdobje med obema vojnama Foto: Foto: neznan, iz arhiva časopisa Slovenec, hrani: MNZS

Skladišče in sedež okrožnega glavarja

Od leta 1789 sta tu delovali samo še porodnišnica in najdenišnica, ki je bila namenjena najdenčkom, ne pa tudi ustanova za revne. Po ustanovitvi Civilne bolnišnice leta 1809 na mestu današnje Ajdovščine se je porodnišnica leta 1811 preselila tja.

Ljubljanska porodnišnica je veljala za zelo dobro, saj je bila umrljivost pri porodu za tisti čas zelo nizka. Podatek iz leta 1890 navaja, da je bila možnost preživetja tam namreč kar 97-odstotna.

Po izselitvi porodnišnice je v stavbi na vogalu Špitalske ulice prostor dobil sedež kresijskega (okrožnega) glavarja in skladišča. Blago za prodajo je v času, ko je imel trgovino na Špitalskem mostu in kasneje na Čopovi ulici, tu hranil tudi Julijin oče Anton Primic.

Ob obnovi Mačkove ulice so prišli do temeljev starih hiš na ulici, danes jih označujejo svetli tlakovci. Ob obnovi Mačkove ulice so prišli do temeljev starih hiš na ulici, danes jih označujejo svetli tlakovci. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Edina ulica, poimenovana po še živeči osebi

Špitalska ulica je Stritarjeva postala po tem, ko so leta 1905 na Prešernov trg postavili spomenik pesniku. V času, ko so okoliške ulice poimenovali po osebnostih, ki so bile na različne načine povezane s slovenskim jezikom, od Trubarja do Miklošiča in preostalih.

V njihovi družbi se je znašel tudi  Josip Stritar, s čimer se mu je mesto poklonilo zaradi njegove vloge v popotresnem obdobju. V tistem času je veliko pisal o razmerah v poškodovani Ljubljani, pozival k pomoči in donacijam za njeno obnovo. Zanimivo je tudi, da je Stritar edina oseba, po kateri so pri nas ulico poimenovali še za časa njenega življenja.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano