Jernej Lorenci: Gledališče je stvar perspektive

Skozi pogovor z režiserjem Jernejem Lorencijem kaj hitro postane jasna njegova pozicija, aktivno razmišlja o svetu okoli sebe in posamezniku v njem, razpetim med intimnim in javnim, med političnim in nepolitičnim, če je prvo sploh še mogoče, kot se sprašuje, in drugo sploh obstaja. Zadnje čase ga pri izbiri igralk in igralcev bolj kot talent vse bolj zanima talent za biti človek. "So igralci z določenimi talenti, ni pa posameznika, za katerega ne moremo reči, da nima talenta za to, da je človek. Kakršenkoli talent že to je in kakršenkoli človek že to je. Tega bazičnega talenta za to, da smo, ne manjka pri nikomur."

Življenje z gledališčem Po študiju režije, njegova mentorja sta bila Mile Korun in Matjaž Zupančič, je izkušnje nabiral v skoraj vseh slovenskih profesionalnih gledališčih, pa tudi na Reki, v Zagrebu, Trstu in Sarajevu. Za primerjavo dela doma in na območju nekdanje Jugoslavije pravi, da ima premalo izkušenj, da bi lahko opazil neke bistvene razlike, in doda, da se gledališče lahko zgodi kjerkoli, edini pogoj so ljudje. "Pomembna je nuja po izražanju in če obstaja nekaj, kar se mora izraziti, potem bo to že našlo pot in prostor."

V svoji gledališki preteklosti se je režiser med drugim preizkusil tudi kot umetniški vodja Mestnega gledališča Ptuj. Za svoje režijsko delo (med njegovimi najbolj znanimi uprizoritvami so denimo Razmadežna, Tri sestre, Črimekundan ali Brezmadežni, Ep o Gilgamešu, Mojster in Margareta ali Veter v vejah borov), pa je prejel že več pomembnih domačih in mednarodnih nagrad. In če omenimo samo zadnje med njimi. Na Festivalu Borštnikovo srečanje je leta 2009 prejel Borštnikovo nagrado za režijo Ajshilove Oresteje (SNG Drama Ljubljana) in nagrado za najboljšo uprizoritev sezone 2008/2009 po mnenju kritikov in teatrologov Slovenije. Leto pozneje je za predstavo Žabe (Mestno gledališče Ptuj) na 45. Borštnikovem srečanju prejel nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov za najboljšo uprizoritev sezone. Od leta 2007, po tem, ko je leto poprej postal asistent, je tudi docent za gledališko in radijsko režijo na AGRFT.

O nagradah pravi, da bi vsak v življenju moral biti nagrajen. Sam je vedno vesel vsakršne nagrade, pri čemer poudarja, da bi se v našem prostoru morali bolj odkritosrčno veseliti teh priznanj in se hkrati zavedati, da imajo kratek rok trajanja. Kar ostane v spominu, so predstave. Tudi sam se nekaterih, ki jih je videl v rani mladosti, spominja še danes. Med njimi so Pandurjev Faust, Milerjeva Lulu, Dogodek v mestu Gogi v režiji Damirja Zlatarja Freya, Jovanovičev Don Juan na psu in Korunova uprizoritev Jeza.

Zapeljevanje gledalca Za svoje delo pravi, da ima več faz. "Najprej sem verjel, mogoče sem bil tako tudi vzgojen, da mora režiser vse vedeti. Da mora biti deset korakov pred igralcem in dvajset pred gledalcem. Da mora jasno nadzorovati proces dela in strukturo vsebine." To je bila prva faza, ki je izhajala deloma iz mladosti, deloma iz nevednosti, malo pa tudi iz ugodja nad dejstvom, da je postal režiser, pravi Lorenci.

Prva faza, faza "dobesedne samovšečnosti" kot jo sam opredeli, se je tako uresničevala skozi konceptualnost, strogost, nepopustljivost in skozi izključevalno politiko dela v gledališču. Zdaj je v novi fazi, pripoveduje. "Ni mi več treba vsega toliko nadzorovati. Vem, da mora iti predstava skozi mene. Vem, da so nekatere stvari, ki jih ne morem razumeti, ampak jih lahko razumejo in vedo le igralci. Dopuščam stvari, ki so mi zoprne in v katere ne verjamem, če nekdo v njih verjame. Vera v igralca in sodelavca je dovolj, da nečemu rečem 'ja', četudi tega ne razumem ali se s tem ne strinjam."

Lorencijevo novo obdobje se je začelo z njegovo uprizoritvijo Ajshilove Oresteje in poglobilo s predstavo Zborovanje ptic (SNG Maribor, 2011). "Zagotovo sem v nekem trenutku, fazi svojega dela, postal vernik, ki verjame v posvečenost gledališča. Gledališče kot cerkev, predstava kot maša, ki je samozadostna in se da na ogled in ne skuša privabiti nikogar. V neki točki v preteklosti sem celo malo vehementno zavračal komunikativnost." V fazi, v kateri je zdaj, vse počne bolj intuitivno. "Bolj me zanima komunikacija z igralcem in s snovjo, s katero se ukvarjamo. Zanima me tudi komunikacija z gledalcem, še vedno najbolj verjamem v pristni človeški stik, ki gre onkraj političnega. Vse politično se začne v individualnem ali intimno medosebnem, vse drugo so posledice tega jedra."

"V gledališču smo, uporabljamo strategije zapeljevanja, zavajanje gledalca. V zadnjem času uporabljam dramaturgijo diptiha. Najprej te moram objeti, da bi te potem lahko prizadel. Prej nisem verjel v ta objem gledalca, ta flirt. Zdaj verjamem v to, da moraš koketirati zato, da bi bila bolečina močnejša," o režijskih strategijah pripoveduje Lorenci. Tako tudi v novi predstavi Dantonova smrt uporablja te prijeme. Soočenje z realnim je tako toliko bolj boleče, pa tudi angažirano, saj zahteva zavzemanje stališča, aktiven odnos do tematizirane snovi.

Nuja po izražanju Lorencijeva nova predstava Dantonova smrt, ki nastaja v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), Mestnega gledališča Ptuj in EPK, bo na odru SMG-ja na ogled že od jutri. Gre za "pretresljivo pomembno in sodobno literarno zapuščino politično angažiranega naravoslovca Georga Büchnerja," so o predstavi med drugim zapisali v SMG. In še: "Jernej Lorenci Büchnerjevo pisanje razume kot dramo o nezmožnosti revolucije, o antirevoluciji vsake revolucije, o krvi revolucije, o nenasitnosti krvi revolucije, o dvomu v napredek, v evolucijo, v zgodovino."

Ob najnovejši Lorencijevi uprizoritvi tako ni mogoče mimo vprašanja političnega in političnega v gledališču, do česar ima Lorenci "ambivalenten odnos". Kot pojasnjuje: "Če drži paradigma, da smo vsi politična bitja in da se političnemu ne moremo izogniti, obstaja tudi možnost, da politično sploh ne obstaja več. Nisem prepričan, kam se nagibamo, ali k radikalni političnosti ali pa k nezmožnosti političnega kot takšnega, zaradi prenasičenosti s tem. Danes potrebujemo nove manifestacije političnega in družbenega."

Kot poudarja Lorenci, sta ravno umetnost in humanistika tisti polji, ki morata misliti na okoliščine, ki ju pred njiju postavljata določen prostor in čas. Morata iskati odgovore. Pri tem "lahko vztrajamo pri določenih privilegijih gledališča. V gledališču si lahko privoščimo, da smo nevedni. Lahko si privoščimo, da se zavedamo, da se igramo. Lahko uporabljamo zelo redke pojme, kot je na primer pojem hrepenenje. Lahko izrekamo ljubim te, lahko ubijamo, lahko delamo iz groznega poetično, lahko delamo iz trpljenja odo življenju. To pa so neki privilegiji gledališča, ki bodo vedno obstajali. In to je meni neskončno lepo."

Kdaj začne predstava v procesu njenega nastajanja delovati, je nemogoče nadzirati in pojasniti, včasih je ključ v rekvizitu, včasih v stavku, včasih v luči. Jasno pa je, zakaj nastaja gledališče. Iz nuje po izražanju, spregovarjanju. "Gledališče je stvar perspektive. Vsakič znova na nek nov, drugačen način gleda isto." V njem se čas ustavi in ponovi. V njem in skozi njega režiser gradi svoj avtentičen svet, izreka stališča in svoja občutenja.