Gorazd Vahen: Odraščal sem ob zgodbah Svetlane Makarovič

Usklajen z ilustratorskimi ideali Makarovičeve

"Zelo rad sem delal s Svetlano, ker so to zgodbice, ob katerih sem odraščal tudi sam. Ona ima globino, ni le sladka, niti malo, lahko je luštna, hkrati pa ima temo. Ta kontrast se odraža v njenih zgodbicah, zato mi jih je bilo v veselje ilustrirati. Prav tako Zvezdico Zaspanko, kajti Ježek je prava svetinja, na kateri sem zrasel," v svoj pravljični svet, danes resda časovno že malce odmaknjen, a s svojo podobo pravzaprav brezčasen, popelje Gorazd Vahen. Njegovo ime najdemo na številnih slikanicah, med njegove kultne ilustratorske mojstrovine pa se med drugimi vpisuje Zvezdica Zaspanka Franeta Milčinskega - Ježka in vrsta del Svetlane Makarovič: od Sapramiške in Pekarne Miš Maš do Sovice Oke, Kosovirjev na leteči žlici in Coprnice Zofke, če jih naštejem le nekaj.

Vahen ni delal z veliko avtorji, saj je skozi stranska vrata vstopil v prvo ligo slovenske ilustracije in tam tudi ostal. "Ko sem začel delati s Svetlano, sem ji poln strahospoštovanja nosil kazat skice, ki jih je le pogledala in pokomentirala, da so super. Očitno je bila najina predstava o podobi njenih junakov popolnoma usklajena," spomin obudi ilustrator, ki je imel v začetku neznanski rešpekt na novo ilustrirati slikanice, ki so že imele svojo likovno zgodbo, kot na primer Sapramiško z ilustratorskim podpisom Marije Lucije Stupica, a je vendarle uspel premagati v sebi blokado, da se že narejenega ne sme dotikati.

Zvezdica Zaspanka pri 60 letih še vedno prikupna majhna zlatolasa deklica

Pred drugačno preizkušnjo ga je postavilo ilustriranje Zvezdice Zaspanke, ki letos praznuje 60 let, a je še vedno mladostna zlatolaska. "Prvi izziv je bilo urediti besedilo, ker je Zvezdica Zaspanka nastala kot radijska igra, ki sem jo znal na pamet, zato smo z založbo in Ježkovimi sorodniki želeli sestaviti zgodbo, ki bo čim bolj podobna radijski igri in bo vsebovala vse osnovne citate, kot na primer: 'Na zemljo pa že ne grem, tam so zobozdravniki.'" Ko je bilo besedilo nared, se je začelo vrtenje čopiča v akrilni tehniki, na katero prisega Gorazd. Za Zvezdico Zaspanko je bilo jasno, da bo prikupna majhna zlatolasa deklica, boter Mesec je postal nekakšen Božiček v spalni srajci, se slikarskega snovanja teh likov nostalgično spominja Vahen, ki poudari, da mu na obrazu vedno zaigra nasmešek, ko ustvarja vesele like. Prav tako je mogoče tudi žalost, jezo, brezup in druga čustva prebrati z njegovega obraza med ilustriranjem, saj se zaveda, da mora imeti rad besedilo, kajti le to je recept za izdelek, ki je všeč njemu, posledično pa očara tako otroke kot odrasle, pa tudi avtorja in urednika. Če ne dela s popolnim užitkom, zanj ni dovolj dobro.

Zadnja leta se oddaljuje od klasične ilustracije, a vedno, ko je dobil v roke besedilo, je dodobra "prežvečil" zgodbo, preden se je lotil ilustracij. Tako sta bili pri Coprnici Zofki njena hiša in metla zanj enako pomembni kot ona sama, prav tako sta kosovirja nastajala skupaj z njunima žlicama. Bolj kot osrednji lik ga je vedno gnala naprej zgodba: "V slikanicah, ki sem jih ilustriral, ni toliko poudarka na junaku. Zame je osrednji lik le sredstvo, skozi katerega doživljamo zgodbo. Pri Zvezdici Zaspanki sta ona in Ceferin enako pomembna, njeno potovanje od neodgovorne razvajene punčke do deklice, ki nekaj da, nekaj naredi, je enakovredno Ceferinovi transformaciji, čeprav je on gromozanski razbojnik, ona pa zvezdica, poosebljenje vsega dobrega."

Elektronska aplikacija namesto slikanice

Z izjemno nekaj klasik, kot sta Medvedek Pu in Mali princ, kjer so ilustracije integrirani del besedila, bi pri slikanicah, če bi odstranili ilustracije, polovica manjkala, poudarja prekaljeni ilustrator, ki že vrsto let razmišlja o celovitem lastnem projektu. "V svetu luštnih mišk in lepih avtomobilov mi je vedno nekaj manjkalo, neka dodana vrednost. To se je izoblikovalo v vizijo sveta, kot bi moral biti. Ko sem bil mulec, sem sanjal, da bom risal neke postapokaliptične hi-tech zgodbe, kjer se streljajo, avti drvijo, povsod so bodeča žica, infrardeči žarki in vesoljske ladje, ker je to videti kul. Nenadoma, še preden sem postal oče, pa sem ugotovil, da želim risati svet, v katerem želim, da živijo moji otroci, svet brez vojne, svet narave." In tako pod njegovimi prsti nastaja živalski svet, ki bo prijaznejši svet, saj zagovarja idejo, da bi živali bolje gospodarile s svetom kot ljudje. A ker je tudi tehnološki razvoj naredil korak naprej, svojih idej ne bo ujel med knjižne platnice, ampak ustvarja elektronsko aplikacijo, ki omogoča tudi gibanje in zvok in tako animacijo več čutil.

"Klasična slikanica ostaja, kakršna je, lahko pa naredimo kaj bolj v koraku s časom. Bolj kot odraslemu občinstvu nuditi neko kratkočasje, se mi zdi pomembno navdušiti otroka, prebuditi njegovo domišljijo, ga navsezadnje nekaj naučiti," zanosno razpreda sogovornik, ki že razmišlja o učbenikih, ki bi bili zabavni kot slikanice. "Zakaj bi moral listati po nečem dolgočasnem, ob čemer si moraš zapomniti kup stvari? Ne bi bilo bolje narediti aplikacije, elektronske knjige ali slikanice, ki te, ne da bi se zavedal, nauči nečesa? Če se učiš z vsemi čutili, ne le s špičko zavesti kot pri ledeni gori, ki je nad površjem le deset odstotkov, lahko absorbiraš toliko več. S svojimi elektronskimi slikanicami, ki jih pripravljam, želim otrokom predati univerzalne modrosti – ne da bi jih poučeval, ampak skozi dogajanje," razkrije svoje dolgoletne želje, ki so se vsakič znova dale prednost drugim projektom, zdaj pa je začutil, da je dozorel čas za uresničevanje lastnih idej.

Otroci najiskrenejši ocenjevalci

In se z njimi morda znova prav potihoma prikrade v srca mladeži in njenih staršev, kot se je s svojimi risanimi junaki v slikanicah in na policah najboljšega soseda, saj je tudi likovni oče Mercatorjevih lumpijev. Niste vedeli, kajne? Čeprav jih srečujete praktično vsak dan. "Zelo sem vesel, da je moje delo bolj izpostavljeno kot jaz. Posebej se razveselim, ko na kakšni razstavi stojim za človekom, ki navdušeno gleda moje ilustracije, ko očki dvigujejo svoje punčke, ki s prstom kažejo, kaj jim je všeč. Tam stojim in nihče ne ve, da sem tam, kar je krasno!" iskreno pove ilustrator, ki se ni nič kaj rad postavil pred fotografski objektiv, saj je navajen, da v njegovem imenu spregovorijo risani junaki, ki jih hoče vedno izpopolniti do zadnje podrobnosti: "Pomembno je, da sem z izdelkom zadovoljen sam, kajti potem bodo tudi drugi. Sploh otroci so iskreni, ne bodo rekli, da je nekaj zelo zanimivo, da nas je avtor nagovoril pretanjeno, v dialogi z blabla, otroci rečejo UAU, poglej miško, žalostna je, ali pa: poglej, vesela je. To je to!"