Ajda Rooss: Lutka je lahko skoraj vse

Lutke so bile njene otroške prijateljice, skorajda položene ji v zibko. Oče Vladimir, najprej lučni oblikovalec, nato pa tudi režiser, in mama Duša, igralka, sta v kranjskem Prešernovem gledališču, ki je bilo v šestdesetih letih še amatersko, delovala v lutkovni podskupini, ki jo je vodil starosta slovenskih lutkarjev Saša Kump. "Ogromno časa sem preživela v gledališču, na lutkovnih predstavah, rada sem tudi nastopala, tako da je bil stik z lutkami in odrom skoraj neizbežen," pogovor začne Ajda. Ko je bila še majhna deklica, je njen oče ustanovil lutkovno skupino, v kateri je zbral otroke z igrišča in osnovne šole, in tako, tedaj še nevede, z lutkarstvom zasvojil danes poznane lutkovne ustvarjalce. "V tej skupini so bili poleg mene še Tina Oman, danes lutkarica, Špela Trobec, ki danes lutke izdeluje, in Vito Rožej, s katerim še danes sodelujeva pri televizijski otroški oddaji Zajček Bine."

Po gimnaziji se je Ajda odločila za študij dramaturgije, ki jo je teoretično morda še najbolj približal gledališču in lutkam. Pa se je naša akademija s svojim študijskim kurikulumom dotaknila tudi lutk? "Čeprav posebnega lutkovnega programa takrat še ni bilo, so bili profesorji lutkam zelo naklonjeni. Tako sem skoraj vse seminarske naloge posvetila lutkarstvu. Pri zgodovini filma sem pisala o lutkovnem filmu, pri zgodovini gledališča preučila zgodovino azijskega lutkarstva in podobno. Tudi moja diplomska naloga je bila s področja lutkarstva – pisala sem o zgodovini lutkarstva za odrasle na Slovenskem." Že kot študentka je sodelovala z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in bila celo njihova štipendistka.

Čarobni svet senčnih lutk Lansko poletje se je Ajda udeležila tritedenskega tečaja senčnega gledališča v Charleville-Mézièresu v Franciji, ki sta ga vodila režiser in mojster senčnega gledališča Fabricio Montecchi in ustvarjalka senčnih lutk Federica Ferrari iz gledališča Gioco Vita, enega najbolj priznanih gledališč s področja senčnega lutkarstva v Evropi. "Senčne luke so me privlačile že od nekdaj, od tedaj, ko smo pri osmih letih pripravili senčno predstavo Kdo je najmočnejši fant na svetu. Otroci smo sami narisali silhuete, moj oče pa je lutke izrezal iz pločevine in jim naredil vodila. Takrat pri nas skorajda ni bilo senčnih predstav. Pozneje, ko sem že sama ustvarjala, sem pogosto razmišljala o senčnih lutkah, vendar sem nanje vedno gledala z izrednim strahospoštovanjem."

Zakaj so senčne lutke tako posebne? "Sence bile za človeka skrivnostne že od pradavnine naprej, ko jih je plamen risal na stene jam. Imajo nešteto različnih izrazov, ki zaživijo v odnosu med svetlobnim virom in platnom oziroma objektom, na katerega se ujamejo. Včasih so velike, drugič spet majhne, enkrat z ostrimi obrisi, drugič z zabrisanimi robovi, razpotegnjene, lahko se prelivajo … Svetloba omogoča ogromno čudovitih stvari in ena sama ploskev v odnosu s svetlobo lahko izjemno čarobno zaživi in ima ogromne fantazijske razsežnosti."

Mišek Miško in Belamiška Novembra je bila v Lutkovnem gledališču Ljubljana premierno uprizorjena predstava Mišek Miško in Belamiška po knjižni predlogi Ferija Lainščka, ki na sodoben način pristopa k senčnemu gledališču. Ajda, ki je pri predstavi sodelovala kot režiserka in dramaturginja, o posebnosti uprizoritve pove: "Pri predstavi smo gledališke reflektorje umaknili iz predstave in lutke oživeli z ročnimi LED-baterijami, ki so predstavi omogočile več dinamike, kot sem si sprva sploh lahko predstavljala." Četudi je predstava nastala po zgodbici Ferija Lainščka, pa podoba in naracija močno odstopata od izvirne pravljice.

"Ko bereš njegovo zgodbo, se občutja glavnih junakov in pokrajina kar sami rišejo pred tvojimi očmi, zato sem se zelo težko odpovedala Lainščkovemu bogatemu liričnemu besednjaku. Prav zaradi narave senčnega gledališča, ki po mojem mnenju ne zdrži veliko besed, sem pravljico nekoliko oklestila." Zgodbo je priredila in jo umestila na staro zaprašeno podstreho, kjer se po številnih letih znova snideta prijatelja iz otroških dni in se spomnita na igro o miših, ki sta se jo igrala kot otroka ter jo znova oživita. "Med mišjim škrbljanjem in sojem baterijske svetlobe pred gledalci zaživi zgodba o Romeu in Juliji iz mišjega sveta, ki se seveda srečno konča," o predstavi pripoveduje Ajda.

Predstava v procesu nastajanja zajema sodelovanje režiserja, likovnika, glasbenika in igralcev, po premieri pa zaživi svoje življenje. Od premierne uprizoritve dalje jo razvijajo in gradijo le še igralci, v primeru Miška Miška in Belemiške sta to Gašper Malnar in Polonca Kores. "V predstavo igralci vnašajo svojo energijo in razpoloženje, z vsako uprizoritvijo postajajo bolj sproščeni in domači. Predstava je živ organizem in prav v tem je čar gledališča."

Ajda in zajček Bine Številni otroci Ajdo poznajo s televizije, kjer že deveto leto ustvarja otroško oddajo Zajček Bine, zanjo piše scenarije in tudi igra – deklico po imenu Ajda, ki za rojstni dan prejme lutko zajčka, ga poimenuje Bine in ta prek igre oživi. "Gre za koncept, ki je otrokom zelo dobro poznan, saj tudi oni skozi igro oživijo svoje igrače. Z oddajo želimo otroke spodbuditii, da ostanejo v svojem domišljijskem svetu, ki je lahko zelo bogat in razsežen. V poplavi igrač in materialnega kopičenja pa žal postaja vedno bolj opostošen. Skušamo opozarajati na vrednote, dragocene trenutke in medsebojne odnose ."

Animatorji do lutk vzpostavijo poseben odnos. Je kaj drugače z lutko, kot je prikupen plišast zajček Bine, ali senčno lutko, ki je pravzaprav papirnata ploskev? "Lutka je lahko skoraj vse, tudi skodelica, čajnik, prst ali moja dlan. Kako živa je, je seveda odvisno od tistega, ki jo oživlja. Ko ji posodiš glas in jo s premikanjem oživiš, lahko postane še kako resnična," pove Ajda.

Edinstven pretok energij med gledalcem in odrom A čeprav Ajda Rooss nastopa tudi na televiziji, trdno verjame, da sodobne tehnologije in mediji lutkarstva ne bodo povozili. "Stika, ki ga ima gledalec z odrom, ne more dati noben drug medij. Ta pretok energij, ki se v času predstave zgodi med občinstvom in odrom, je edinstven." Čas malce drugače mineva za tistega na odru kot sicer za tistega, ki predstavo gleda z gledališkega sedeža. "Tebi kot ustvarjalcu predstave so nekatere stvari zelo poznane, gledalcu pa moraš dati čas, da se z njimi šele seznani." In če sama v predstavi ne igra, temveč sedi med publiko, spremlja zgodbo na odru ali na skrivaj opazuje reakcije otrok? "Še posebej zdaj, ko pri predstavi sodelujem kot režiserka, me reakcije otrok zelo zanimajo. Rada opazujem, kaj je tisto, kar jih privlači, kaj jih nasmeje in kje se jih predstava še posebej dotakne."

Lutke očarajo na več ravneh In čeprav se zdi, da Ajda Rooss največ ustvarja za otroško publiko, ima pri svojem delu v mislih predvsem gledalca – ne glede na starost. Obstajajo lutkovne predstave, ki so zaradi tematike namenjene samo odraslim, in tudi lutkovne predstave, ki so po tematiki bližje otrokom, a morajo biti narejene tako, da tudi odraslim nudijo umetniški užitek. "Lani smo v Gledališču Glej skupaj s stenografinjo in kostumografinjo Jasno Vastl in lutkarjem Branetom Vižintinom po pravljici Petra Svetine pripravili predstavo Kako je Jaromir iskal srečo, ki je bila sprva namenjena otrokom. Nato pa se je izkazalo, da je izjemno všeč odraslim, ki so si zaželeli, da predstavo igramo v večernih terminih. Lutke veliko ponujajo tako otrokom kot odraslim. Očarajo na več ravneh." "Pri ustvarjanju predstave se mi zdi poglavitna iskrenost do sebe. Lepo je, če se s predstavo dotaknem tudi gledalca, v njem zbudim neke občutke, se dotaknem njegovega srca, njegove biti …" pripoveduje Ajda, ki pri procesu ustvarjanja predstave išče ključ do univerzalne resnice, in če ji ga uspe najti, se jo lahko dotaknejo tudi gledalci.