637. Nehote

Nehote si prišel in se razbil v moje življenje, to jutro sem spila te požirek v kavi, medtem ko pomahal si z vrta. Za kosilo sem pojedla te v solati, zvečer pogledala, skril si se v filmu! Kaj si storil z vezalko na čevlju, da želi me spomniti na tvoje ime? Nosila sem te v kavbojkah in zvečer sva si skupaj umila zobe. Strah me je le temne noči, ko te ni. Boli. Plaši. Strah spomina na tvoj vonj, ki še vedno diši na mojem vratu. Strah, ko slišim tvoj glas, ker ne čutim tvojega diha tam kot včeraj. Prišel si in se razletel v moje življenje, tvoja prisotnost me reže do kosti. Nehote si zdaj povsod ti, čeprav te ni. Iščem te v ogledalu, boljša stran življenja pa je ostala pri tebi. Hoté bežim po temnih ulicah, da bila bi le korak bolj stran, da me ne bi prevzemal tako močno, tako povsod, tako zares. Potrebujem le še tisto malo časa, ker zrak ni več enako prazen, kot je bil, zdaj tvoj glas se razteza prav tja do srca, na nek nov norčavo (ne)popoln način; po glavi se slišijo tvoji koraki - tiho, tiho, žal ne sliši se smeri, ne poznam še cilja njihove poti. Kaj če potihnejo, hrbet kažejo mi, Kaj če bolijo, če zblediš tudi ti?