Sreda, 13. 3. 2013, 11.35
6 let, 6 mesecev
Turistična kmetija Kuren: konkretne mesnine nekega hladnega večera
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1
Na Kurnu ponujajo morda najbolj klasično zgodbo kmečkega turizma pri nas.
Na turistični kmetiji Kuren ob tradicionalnih dobrotah ponujajo pozimi precej učinkovite oddajnike toplote in ob običajno polnih sobah tudi polne mize nekomplicirano pripravljenih domačih jedi. Predvsem mesnine v svojem osnovnem poslanstvu. V zadnjem času smo bili na lokaciji v hribih med Vrhniko in Logatcem dvakrat, pred leti pa smo se vozili na hrib bolj pogosto tudi zaradi prireditev, ki so jih organizirali naši prijatelji ob zaprisegah večne zvestobe. Je pa res, da poroke ne morejo natančno pokazati vseh kvalitet gostinskega lokala, zato smo se nekajkrat družili tudi ob koncu nogometne sezone naše bivše ekipe in kljub naši pregovorni športni neuspešnosti je treba reči, da smo bili s ponudbo največkrat zelo zadovoljni, morda celo bolj kot ob letošnjih zimskih obiskih.
Tistega večera, ko je nastajal naš zapis, je bilo zunaj že zasneženo in še je padalo. V kotu glavne jedilnice je grela pečka, na drugi strani sobe pa je že jedla in pila razposajena družba, ki je imela s seboj tudi nekaj amaterskih harmonikarjev. Slaki proti Modrijanom, Modrijani proti Mladim Dolenjcem.
Še nekaj miz je končevalo svoje finalne obroke – jasno, bili smo zadnji, ki so prišli tisti večer, ker se na Kurnu malica bolj popoldan, ne pa po italijansko, ponoči. In malica se konkretno, pa naj gre mesnine ali pa za žganice. Borovničke, hruške, brinje, žajbelj, sadjevec … mogoče celo tavžentroža. Do konca obroka je omizje poskusilo marsikaj. Pijače niso premočne, v seštevku pa človeka lahko spremenijo v manj prištevno bitje.
Pa najprej ni bilo tako. V začetku je na mizo prispela pašteta s fazanom in njena veprova konkurentka, zraven pa so prinesli Prinčičev cabernet franc. No ja, smo že pili boljšega, paštetkama pa nismo ničesar očitali. Hladne mesnine so osnovna izbira za hladne zimske dni in če kje, se tega zavedajo na Kurnu. Imajo pekočo salamo, nekakšen kulen, rdeč od začimb, ki ga naredijo pekočega, imajo budžolo, tri salame (še sami ne vedo, iz katerih živali), ena je bila zelo špehnata, za vsak slučaj pa so imeli zraven še čisto slanino. Treba je reči, da so mladi harmonikarji v kotu bolj trenirali kot igrali, kar je oteževalo pojedino, a jedi so bile pametno pripravljene, količine pa dovolj velike, da je šlo.
Nadaljevali smo s tlačenko, ki ji dodajo sladko olje in toliko čebule, da prekrije želirano meso. Krompirjevo pito pripravijo s pestom. V istem terminu so na mizo prinesli še njihov klasičen recept špinačne solate s popečenimi pinjolami, limono in sirom. Na žalost si karpačo z bučami še vedno predstavljajo z rukolo, naše omizje pa že dolgo ne več. Ampak če stvari seštejemo, lahko ugotovimo, da v naših krajih le redko kje ponudijo tako širok izbor solidnih domačih predjedi. Po vsem naštetem ponujajo dve juhi, govejo in gobovo. Kot po navadi vzamemo govejo, ki jo zajemamo iz večlitrskega jušnika, in ugotovimo, da bi se na lestvici najboljših juh v naših krajih znala uvrstiti zelo visoko, potem pa nadaljujemo s toplimi mesninami, prilogami in solatami.
Če je mogoče, se vzame kračo, v našem primeru telečjo. Sočna stvar. Zraven je nekaj praženega krompirja ter mešana solata z nekaj fižola. Ob tem smo se odločili za cviček, ki ga menda pripeljejo z Dolenjske, iz Gadove peči. A glavnih oziroma toplih mesnih jedi imajo na Kurnu še nekaj. Recimo svinjsko ribico v smetanovi omaki in pečenko divje svinje (pečen krompir, polenta in mešana solata), ki sta bila naša žrtev kakšen mesec pred harmonikarsko-kulinaričnim zimskim večerom.
Če je sezona prava, imajo tudi koline v vseh pojavnih oblikah. A naša ekipa, ki se je najedla kot že dolgo ne, je našla le še nekaj prostora za ne presladka zavitka iz borovnic in marelic. Jasno, pa nekaj prijaznosti za hišnega, majhnega, a že kar zaskrbljujoče debelega črnega mačka. In, seveda, na koncu smo spili še nekaj žganic, ki jih nismo med samim obrokom: borovničevec in žajbljevec. Vse skupaj za kakšnih 25 evrov na osebo.
Povzetek
Kakor hočete, kmečka gostilna, kot si jo predstavljamo v naših krajih, ali kmečki turizem. Mesnine, hladne ali tople, zraven pa nekaj tradicionalnih stvari, ki meso presekajo. Recimo krompirjeva pita, špinačna solata s popečenimi pinjolami ali bučkin karpačo. Porcije so velike in sestavine prave.
Vinska ponudba je povprečna in hrane ne uspe spremljati, še najbližje je cviček, zanimive pa so žganice.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
