Turistična kmetija Firbas: pri vrhunski organizaciji

Firbas je ena najbolj načrtno v turizem usmerjenih slovenskih kmetij in čeprav se v že kar prisiljeni natančnosti takšnega početja težko kdo meri z njimi, je v teh krajih lepo nekaj pomalicati. Je pa tako, da Firbas, če se seveda ne najavite, ni kmetija, kjer bi veliko kuhali, v vsakem primeru bodo nekaj hladnega narezali, dodali kak namaz in kozarec svojega vina, za vse drugo pa imajo radi najavljene skupine. V času našega kratkega obiska je bila vmešana tudi sreča, ki je na veliko kmetijo prignala nekakšno evropsko kmetijsko delegacijo, ki se je imela namen naučiti velikega izkoristka, ki ga daje takšna kmetija, nas pa je zanimala (v skladu z rubriko, ki smo ji podrejeni) samo hrana, ne toliko sadovnjaki, vinogradi, koze, govedo, ovce, konji, odbojka, nogomet, lokostrelstvo, kolesarstvo, gugalnice in ribolov …

"To viljamovko pa dela ata iz naših hrušk," je začel zgodbo mladi Firbas, medtem ko smo eksali ne preveč močno hruškovo žganje. Domači sokovi so tudi iz hrušk, poskusili smo še jurkinega, imajo mešanega iz korenja in jabolk, pa jabolčnega in bezgovega.

Imajo tudi svoje vino, ki pa, resnici na ljubo, v nadaljevanju ni uspelo konkurirati malici. Pri tej je šlo na začetku za dva povsem različna sira. Eden je bil povsem mehak mlad sir, drugi, trikoten, oranžne barve, pa sušen na soncu ali na peči z dodatkom paprike in kumine. V žepni tünki je prebivala zaseka, zraven so dali nekaj suhe salame, pa eno bolj svežo salamo, nekaj šunke in paradižnika. Vse je pridelano doma na kmetiji, podobno kot kruh, tisti večer smo dobili dva – črnega in ajdovega z orehi. Škoda, da se niso odločili ponuditi še kakšnega od svojih namazov in paštet, ki bi gladko sedli na kruhke.

Mama je pripravila svinjsko kostno juho, ki naj bi evropsko delegacijo razveselila z domačimi rezanci in z veliko korenja. Če bi hladno predjed še lahko jedli, je bilo juhe odločno preveč, ampak pritožb ni bilo. Presladek hišni cuvee smo v teh trenutkih zamenjali za korekten Steyerjev Osem cuvee, na mizo pa je prispela velika plošča. Na njej je bil malce poseben piščanec, ki so ga ocvrli in mu dodali sezam, zraven je bila še solidna svinjska pečenka. Da ne bi jedli preveč mesa, so ponudili sirove štruklje, pražen krompir in jajčevce, na katerih popečejo nekaj sira. Vsakemu članu omizja pripada tudi kombinacija zelene solate, paradižnika in krompirja, vse skupaj pa zabelijo z izjemnim bučnim oljem.

"Mama je spekla gibanico. Boste?" je spet vpletel svojo družino mladi Firbas. In smo dobili trikotne kose prleške ali slovenskogoriške gibanice iz vlečenega testa. Jasno, Firbas je geografsko gledano v središču Slovenskih goric, kjer očitno dajo nekaj tudi na razna žganja. Seveda, še nekaj žganega bomo, da želodec ne bo protestiral, potem pa: "Boste še kaj za domov?" Prodajajo namreč bučno olje, vino, marmelade, viljamovko … Cene so sprejemljive in ko smo domov grede nekaj računali, smo ugotovili, da je vse skupaj, če odštejemo pijačo, stalo kakih 25 evrov na osebo.

Povzetek

Zelo vzorno organizirana turistična kmetija, kjer hrana ni na povsem prvem mestu. Ponujajo lokalno hrano in pijačo, ki jo v večini pridelajo sami.

Vinska ponudba je vezana na lastna, predvsem bela vina, za izbirčnejše pa ponujajo še solidno Steyerjevo produkcijo.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.