Torek, 21. 12. 2010, 10.35
6 let, 6 mesecev
Terbotz: medžimurska zimska pojedina
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4
V Medžimurje smo se odpravili v pravem snežnem metežu, potem pa so nas pomembni obroki hrane dodobra ogreli.
Sodobni turist je športnik, kupec, raziskovalec, lovec in ribič, fotograf, novinar ali pisatelj, v našem primeru pa predvsem zapriseženi jedec. Govorim o tem, da se turist počasi prebija iz ledene Ljubljane proti zasneženi Štajerski in se namesto v Rožmarinovo podpritličje po avtocesti zapelje do Razkrižja in potem še čez mejo, a jedec se ne da. Adrenalinskih deset minut vodi turista skozi nepregledno snežno zaveso, po ledenih in zasneženih klančkih prek Štrigove do grička z imenom Železna Gora. V tistem kraju domuje utrujeni dvorec Terbotz, katerega del je veliko modernejša in bolj čila zgradba restavracije z enakim imenom.
Ura je bila pozna, zamujali smo vsaj za celovečernih 90 minut, gostje so ravno odhajali, a premraženi in beli od novega snega nismo dvomili, da nam odrežejo vsaj kos kruha, da ga pomočimo v vroč čaj. Pa ni bilo nobenih težav in obetalo se je spoznavanje narave in družbe na povsem novi ravni. Terbotz, ki sicer uradno sodi med 100 najboljših restavracij na Hrvaškem, v svojih ogromnih prostorih, ki kar kličejo tudi po ločevanju intime, ponuja pisano ponudbo lokalnih jedi in seveda praktično vse vinarje, ki gnezdijo po okoliških gričkih.
Predvsem poudarjajo priimek Jakopić. Zakaj? Prvi je lastnik gostilne, drugi, njegov brat, pa je eden večjih vinarjev v okolici. In če naštejemo nekaj zanimivosti z jedilnega lista: gosja pašteta, hladni tajer z mesninami iz tiblice, pretepena juha, medžimurski tris z žganci, trganci in zapečenimi rezanci, pire z orehi in medžimurska gibanica, veprovi medaljoni z brusnicami in sirom, njoki z bučkami in žajbljem, račje prsi z medom in kostanjem ter trganci z jabolkom, svinjski medaljoni na jabolku, polnjeni s kremnim sirom in cmoki z džemom iz grozdja!!! Hja, pot domov ne bo lahka.
Ampak zato pa smo tukaj turisti jedci, ne turisti športniki. Natakarica, poženi: Sladek domači "šnopček" naj bi spodbudil apetit, medica je bila blaga, v orehovcu pa je plavalo jedrce, ki se ga tudi pomalica. Pozdravijo z gosjo in veprovo pašteto, ob kateri ponujajo Lovrečev kabernet širaz. Vino je za začetek veliko pretežko, veper morda malce presuh, goska pa izjemna. Potem postanejo stvari še konkretnejše: meso iz tiblice (po naše iz tunke), gobice z imenom megle, kozji sir, domača klobasa in goveji jezik tvorijo krožnik, ki kljub vsemu ni pretežak, zmagovalka pa je domača klobasa. Da bi docela okusili podnebje, nam ponudijo Jakopićev sauvignon, ki je morda celo malce presladek. Juha mora biti v teh krajih tradicionalno "pretepena", goveja osnova s smetano in malo prekajene svinjine, a morda je bila še zanimivejša kiselkasta vinska juha. Obe sicer zelo krepki juhi so podprli s hišnim zelenim silvancem.
Lahko bi rekli, da ima Terbotz največ izbire, ko gre za tople predjedi. Sestavili so jih v en sam napad in miza se je šibila. Ocvrt sirček je dišal na kruhu z brusnicami, v cmokih je počivala sliva, domači njoki so bili polnjeni s slanino. Zgodbo je pokrival domač renski rizling. Štamparjev chardonnay pa je bil v ozadju krožnikov s trganci (domače testenine), žganci in pečenimi rezanci s slanino. Ubogi turist se utrudi, kljub temu da pri porcijah kolikor toliko pazijo. A jasno je, da je nekaj malega še treba pojesti, da lahko sorodnikom v Sloveniji poročamo o velikih delovnih zmagah, kamor gotovo sodi veper z domačim maslom na brusnicah in gobicami v omaki, ob katerem se zgodi kabernet sauvignon, da o svinjskem hrbtu, ki se je kopal v ajdovi kaši in orehovem pireju, niti ne govorimo. Predlagali so kabernet oziroma sivi pinot.
Vinčeka kot pravijo vinu, je v teh krajih na pretek, čeprav vedno ne more zmagati. Domača graševina, recimo, in dišeči traminec soseda Štamparja, ki sta popestrila medžimursko gibanico in slivove cmoke s kostanjevo kremo, imata nazaj čez mejo nedosegljive vzornike. Je pa res, da so nam tudi pri gibanici pomagali preživeti tako, da so nam dali le pol porcije … Pa še to se zdi, da je zamajalo naša telesca po medžimurskem meniju. Mislite, da bo po slivovki ali viljamovki bolje? Dajte kar oboje, smo zaprosili, za vsa vina in vso jedačo pustili 55 evrov na osebo in se odpeljali nazaj v zasneženo noč.
Povzetek
Našim krajem dokaj neznana medžimurska lokalna kuhinja, ki jo je treba poskusiti vsaj enkrat. Vsaj kako jed, ne 19, kot smo storili mi. Nujno: gibanica za primerjavo s prekmursko sosedo, pretepena juho in vsaj ena ali dve predjedi.
Vinska karta ne more rešiti nepoznavalca, ki pač išče lokalne napitke. Imajo jih polno klet, morda niti nismo našli najboljšega, toda okoliški griči obetajo v prihodnosti lepe trgatve.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
