Sorbara: prestižno meso v Stari Ljubljani

Lahko bi rekli, da hiše dobro uležanega in natančno pripravljenega mesa rastejo kot gobe po dežju. Zadnjič smo bili v Portorožu, že prej v Čompi na Trubarjevi, vemo, kaj znajo v Asu … Uvoženo meso – pa naj gre za govedino angus ali wagyu, ibersko svinjino ali novozelandskega jagenjčka – se po novih postopkih seli z drugih koncev sveta in hrani izbirčnejše. Cene takšnega mesa, običajno z žara, so zelo visoke, užitki pa, spet običajno, večji. Sploh zato, ker so porcije mesa v takšnih institucijah velike, priloge pa v nasprotju s slovensko tradicijo veliko manjše.

Med najnovejšimi lokacijami s tovrstno ponudbo je steak house (slovenskega imena za takšno dejavnost še nimamo) Sorbara v Stari Ljubljani, na kraju, kjer lahko računajo na veliko lačnih (in premožnih) turistov.

Sorbara Steak House Gallusovo nabrežje 31, 1000 Ljubljana

Telefon: +386 (0)1 425 42 51

Lokal ob Ljubljanici ima menda lastnike, ki so nosilci dejavnosti v kakšnih 200 metrov oddaljeni Špajzi, a se zdi, da Sorbara ni logično nadaljevanje Špajze. Rečemo lahko, da je bolj njena nadgradnja, kjer domujejo ameriški black angus, novozelandski jagenjček in iberska svinjina. In mesnine Uroša Klinca iz Brd, z njegovim 36 mesecev staranim pršutom na čelu, ki ga za hladno predjed lahko dobite skupaj s hišnimi kruhovimi bombicami.

Pa smo se, glede na to, da Klinca tako mi kot bralstvo dobro poznamo, odločili drugače. Začeli smo s svežo Jamškovo pinelo, ki je podložila klasične rezine hladnega angleškega rostbifa na sveži solati z bučnim pestom. Za začetek lahko ponudijo avtorsko, skoraj likovno oblikovano porcijo terine gosjih jeter s pistacijo in gozdnimi sadeži, imajo še angusov ali tunin tatarski biftek (ki je mimogrede 13 evrov cenejši kot pri portoroški konkurenci, o kateri smo pisali prejšnji teden). Že pri hladnih jedeh ob cenah zapišejo še natančno težo jedi, kar se pozneje še bolj očitno izrazi pri glavnih jedeh, kjer se teže gibljejo od 200 dekagramov pa čez kilogram.

Ob toplih predjedeh smo se odločili za Edijev Triton Lex, vino, ki vsaj naše ekipe ni še nikoli razočaralo. Je pa presenetljivo, da so ga točili na kozarec. Pozneje so nam povedali, da poleti to lahko počnejo z večino vin, saj imajo toliko obiska, da vse porabijo. No, bomo videli, kako bo pozimi, večina gostov na razprodanem vrtu je namreč govorila angleško. Kakorkoli, pri juhah strežejo tartufovo in angusovo, nas pa je bolj zanimal razstavljen raviol z jagenjčkovim ragujem, a je potem bolj kot lekcija z Nove Zelandije prijala fregula – drobne testenine s Sardinije, na katere je natakarica naribala tartufe.

Pred glavnimi jedmi so ponudili prestižno Moro Aleksa Klinca, njegovo daleč najboljše vino in eno najboljših rdečih zvrsti v Sloveniji. Naloga tega izjemnega vina je bila pokriti klasičen, kar malce prevelik burger iz govedine angus, ki so se ji v sendviču pridružili še rezina sira, karamelizirana čebula, perje rdeče pese in prepeličje jajce, v bližnji okolici pa na tanko narezan pečen krompirček in dimljena omaka za žar. Izvrstna jed za dostopnih šest evrov.

Naša poletno okrnjena ekipa ni imela energije poskusiti še dveh drugih burgerjev z gosjimi jetri in z ibersko svinjo, ki sta malce dražja, po osem evrov. Smo se pa lotili angusovega ribeye steaka, ki je imel svojih 350 gramov (stal je kakih 30 evrov). Meso, če ga boste naročili, ne sme biti preveč pečeno, ravno obratno. Zraven ponudijo svojo omako in gorčico z borovnicami ter nekaj krompirja.

Sicer pa v seriji različnih mesnin z žara ponujajo tudi kavbojski steak, florentinca, T-bone, tenderloin, jagenjčka … Najcenejša porcija prestižnega mesa vas bo stala 20 evrov, najdražje specialitete krepko presegajo 50 evrov, so pa največkrat za več oseb ali za celotno omizje.

Če se ob koncu za trenutek ustavimo ob ponudbi vin, ki smo jo že v začetku pohvalili, naj povemo, da imajo široko ponudbo dobro izbranih vin. Ob dvojnih magnumih Movijinih, Klinčevih in Batičevih zvrsti imajo peneča Puro, Donna Regina in Mosaic, kakšen prosecco in tudi Veuve Clicquot ter dve vrsti Moeta. Od tujcev so na karti tako Italijani in Francozi kot Novozelandci in Makedonci, celo libanonski Chateau Musar se najde. Hišna vinarja sta Bakaršič iz Žabelj in Klenart iz Škofij, štajerskih imen ni, imajo pa praktično vse iz Primorske: Movia, Edi Simčič, Kabaj, Batič, Rodica, Čotar, JNK, Tilia, Burja, Dolfo, Saksida …

Dodatno ponudbo predstavljajo nekaj različnih Lisjakovih oljčnih olj, solidna, nezatežena glasbena podlaga in seveda sladice. Ko smo jih obiskali, so imeli gibanico, čokoladni mus ali kombinacijo Pustotnikovih sirov, priporočili pa so kar malce poseben sladoled iz črnega česna na orehovih drobtinah ob beli čokoladi in pasijonki. Potem pa se je ponudila lepa priložnost, da po dolgem času poskusimo Methano, Movijino grappo, ki naj bi imela samo 52 odstotkov alkohola. Izreden napitek.

Povzetek

Restavracija v turističnem delu Ljubljane, ki ponuja najboljše meso in le za okras ribjih ali zelenjavnih jedi. Burgerji so izvrstni, še boljše je meso na žaru.

Tudi vinska karta je za naše kraje solidna, če jim jo bo le uspelo vzdrževati na isti ravni tudi v času, ko bo turistov manj. Če imate dovolj polno denarnico, je gotovo lepa priložnost, da poskusite kakšno vino iz njihovega arhiva. Sicer pa imajo na voljo veliko tujih vin, skorajda vse, kar je rodila Primorska, in veto na štajerska vina (kar bi veljalo spremeniti).

Ocena