Ristorante La Taverna: čisti užitek in lekcija s sladicami

Z moštvom včasih iz domovine zbežimo v Italijo ali Avstrijo, kjer v gostilnah (za ne pretirane vsote) pripravijo kakšno boljše kosilo ali večerjo. V Furlaniji, ki je za razliko od Avstrije veliko cenejša, obenem pa je uspela obdržati vse Michelinove zvezdice (Avstrijci so vse razen nekaterih na Dunaju in v Salzburgu izgubili), je malicanje celo večji užitek kot tekme kluba Udinese, pa še nobene možnosti ni, da bi tekmo izgubili. Restavracija La Taverna, ki se razprostira na vrtovih gradu v Colloredu di Monte Albano, ima Michelinovo zvezdico, pa še oznako za prestižen in prijazen lokal, mnogi – predvsem bolj klasični jedci – pa jo uvrščajo celo pred sosednjo kreativno Agli Amici.

Ristorante La Taverna

Piazza Castello 2, 33010 Colloredo di Monte Albano, Italija

Telefon: +39 0432 889045

V vsakem primeru, če se odpravljate na grad, prej pokličite, ker sicer nimate nobene možnosti. Nato se odpravite iz Vidma, na avtocestnem izhodu Nord se usmerite proti zahodu, pri njihovem Cityu (Arteni) pa zavijte levo. Po petih kilometrih ne morete zgrešiti Colloreda, kjer je stari grad najpomembnejša zgradba. V tem gradu je v začetku devetnajstega stoletja ustvarjal pisatelj in italijanski domoljub Ippolito Nievo, zdaj pa tukaj ustvarjajo furlanski kuharji v dveh verzijah – v kreativnem in sezonskem jedilniku. V času našega obiska na grajskem vrtu so se šparglji že rahlo poslavljali, zato si sezonskega jedilnika nismo zaželeli – ponujali so furlanske šparglje v petih poglavjih s kapesantami, jajcem, lokalnim sirom, v lazanjah in še kje. Naša družba se je odločila za nekoliko daljši, nekoliko kreativnejši in vsaj v osnovi bolj morsko obarvan scenosled, ki se je končal z jagenjčkom.

A ne glede na izbiro jedi, kakopak lahko naročite tudi zgolj eno ali dve jedi, se na mizi pojavijo kruhki različnih oblik (olivni, čebulni, rožmarinov s soljo, slajši koruzni in ne tako sladek ter potresen z zdrobom), pomaga pa jim franciacorta Collavini. Njegova naloga je kratka in učinkovita, sreča se s kavno skodelico zelenjavne kreme s popečeno solatko na vrhu. Sledi takojšnja menjava s Schiopettovim furlanskim tokajem in eno najbolj prefinjenih morskih jedi, kar jih pomnijo naši pokuševalni organi – hladno-topla kombinacija pomladnega morja: hobotnica, mali lignji in kozice, obdani s solatkami in štirimi barvami omakic. Naslednjo kombinacijo so poimenovali cocotte, v bistvu pa so v malo skodelico topljenega sira pomešali koščke špargljev, potem pa so jim pri mizi teatralno naribali še pomladne tartufe iz Umbrije. Sliši se preprosto, okusi pa so bili tudi v tem primeru izjemni. Še posebej ob belem Broyevem cuveeju, ki je zamenjal furlanski tokaj.

Dišeči Broy je podpiral tudi bolj tipično italijansko jed, garganele z istrskimi rakci in peperoncinom . In nadaljevanje ni izgubilo rdeče niti – sledili so dvobarvni (zeleno-rumeni) torteli s kozjim sirom, planinskim maslom in lističi mlade koprive. Res dobro. Morda je bila še najbolj nerodno izbrana glavna jed že omenjeni jagenjček, ki so ga dokaj klasično spekli, potopili v zelišča in ga ponudili s sicer neverjetnim krompirčkom. Mimogrede, spremljava izjemnega Moschinijevega rdečega zvarka je stvari olajšala, ampak porcija je bila vseeno malce premočna, še posebej ker je bilo jasno, da so v fazi sladic mojstri iz Taverne tako količinsko kot kakovostno povsem pripravljeni. Želodčke poskušajo po napadu mesa najprej umiriti s sorbetom ananasa in limete ter z ananasovim čipsom.

Potem pa se je začel nori ples sladic, ki ga je sicer predlagal avstrijski trio, ki je sedel pri sosednji mizi: "You must take selection of all deserts" (Vzeti morate izbor vseh sladic). Ko smo neumno pogledovali, smo dojeli: z menija lahko dobite eno samo veliko sladico, ali pa vse hkrati malce pomanjšane. Jasno, Avstrijci se ne motijo, ko gre zares, in tudi tokrat se niso. In pojedli smo največ sladkorja na kvadratni meter v zgodovini: recimo mešanico treh čokoladic, pa piškotek s pasijonko in pasijonkinim sladoledom. Dobili smo tudi tart z vaniljevo kremo in svežimi jagodami, pa kremo z oljem vrtnice, nekaj, čemur rečejo bomba in je sestavljeno iz vaniljevega sladoleda, višenj in vroče čokolade, pa še hibiskusov creme brulee. Nujno naj poudarimo, da so vse jedi res majhne in bi bilo vse skupaj mogoče prenesti, če se ne bi zgodile še sladice po sladicah. Recimo piccoli macroni, pa mandljevi piškoti, brownieji, sladkorni gumijasti piškotki, še različni vaniljevi piškotki in seveda kremice oziroma pudingi – vaniljev in borovničev, prvi s čokoladnim, drugi z malinovim prelivom.

Vse skupaj, degustacijski jedilnik s štirimi vinskimi opoji, vodo, vsemi kruhki, pijačami in neverjetnim bataljonom sladic, ni doseglo sto evrov na osebo (samo hrana je okoli 70 evrov). Pa ne gre samo za to, da so v teh krajih vina poceni, tudi cene jedi – preštejete jih še enkrat – niti približno ne dosegajo ljubljanskih cenovnih standardov. In kaj nam preostane drugega, kot da toplo priporočamo, da enkrat na leto skočite do La Taverne.

Povzetek

V La Taverni strežejo kombinacijo lokalne in kreativne kuhinje, čeprav ne pretiravajo z detajli. Sijajne predjedi, predvsem kombinacije morskih sadežev in testenin. Siri, po katerih prav tako slovijo, so bolj domena zimskih večerov ob grajskem kaminu, sladice pa, da se človek ob spominu nanje kar zjoka …

Vinske karte predstavljajo posebej Italijo in posebej (vso) pomembno tujino, cene pa niso visoke. Za tiste, ki tudi v tujini ne morejo pozabiti naše kapljice, imajo soliden izbor Edija Simčiča, Movie, Nanda in Blažiča …

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.