Restavracija Stari Kaštel: portret Istre z razgledom

Ko smo se po strmih stopnicah vzpenjali proti vrhu vasi Kaštel, smo pričakovali prenovljeno oštarijo, konobo ali morda kar kmečki turizem, a rahlo zasopihani smo prišli do natančno prenovljene restavracije, v kateri ničesar ne prepuščajo naključju. Zgradba je narejena v dveh nadstropjih, z dvema jedilnicama – svetlo in temno – ter s teraso, ki na eni strani odpira pogled na soline, na drugi strani pa na mejni prehod Dragonja. Skratka na Slovenijo. Notranjost je moderna, morda za koga kar preveč, a jedec se po drugi strani vedno dobro počuti v lokalu, kjer je vse natančno urejeno, od pribora do osvetljave, od kamina do razgleda. Morda bi nekaj takega potrebovali tudi pri nas, v bližnjem Portorožu ali Piranu.

Restaurant Stari Kaštel

Kaštel 85 52460 Buje, Hrvaška

GSM: +385 993 459 570 Telefon: +385 52 777 011

Po vzponu na Kaštel smo se odločili, da se bomo spustili v spodnjo, temnejšo jedilnico in se takoj lotili penečih tekočin, ob par šampanjcih (Pommery, Moet&Chandon, Charpentier …), smo se odločili za lokalnega mojstra Peršurića in njegov posebej suh Misal, ki navadno ne razočara. Naj kar na tem mestu povemo, da je ob nekaterih redkih francoskih in slovenskih napitkih rdeča nit vinske karte hrvaška ali kar istrska vinska scena. Clai, Matošević, Roxanich, Coronica, Kozlović, Degrassi … Prve jedi smo pospremili s pitno, novo Roxanichevo Malvazijico, pri mesnih jedeh smo nadaljevali s konkretno Matoševićevo zvrstjo Grimalda, v kateri merlot meša s teranom.

Začelo se je s kravjo skuto na toastu in s kapljico olivnega olja. V hiši priporočajo olje izpod rok Nina Činića iz bližnje Krasice in bratsko piransko sol, ki se je očitno kar zasidrala v boljše obrate na Hrvaškem in v Italiji. Hladnih jedi ni ravno veliko, naša naloga je bila, da poskusimo ročno narezan istrski pršut, zaradi katerega smo se v zadnjem času spet nekaj malega prepirali s sosedi. Porcija je bila obilna (cena tudi), okus pa tisti pravi, ki v ustih pusti malo sladkobe. Ja, podobnega smo kdaj jedli tudi na naši strani … Pomalicali smo še izjemen karpačo boškarina, ki ga na srečo položijo na motovilec, ne na rukolo, dodajo pa mu nekaj dimljene skute.

Da kuharji v starem Kaštelu poznajo svoj posel, smo lahko videli in okusili pri juhah. Boškarinovo ali, če vam je lažje, govejo juho postrežejo z rezanci, korenjem in mesom. Takšno juho na naši strani Istre težko dobite. Podobno ali še za odtenek bolje je bilo s škampovo kremno juho, ki smo se je na koncu lotili kar s kruhom.

Pri toplih predjedeh je kar gneča. Stari Kaštel ponuja marsikaj v kombinaciji z ribami, škampi, gobami in v sezoni z belimi tartufi. A naše omizje se je odločilo za nekaj bolj klasičnega in hkrati moderniziranega. Poskusili smo velike domače njoke v družbi domače klobase, s trakci ombola in paradižnikom. Jed strežejo v majhnih loncih s pokrovko, da jed ostane dalj časa pri močeh. Gre za izum hišnega kuharja in mislim, da se ne motim, če rečem, da so na to jed še posebej ponosni. Z razlogom.

Pri glavnih jedeh so stvari jasne, imajo jadranske ribe, bifteke vseh vrst in taljate. Imeli smo dve možnosti, poskusiti polnjenega brancina ali napasti biftek v soli. Gre za dva hišna recepta, ki ju je težko preurediti za eno osebo, in, zakaj pa ne, naj bo biftek. Kakih 30 dekagramov na osebo ga napečejo. Prinesejo ga na pladnju, natakar razbije sol, odvije panceto, v katero je zavito meso, in ga nareže na kose, ki jih postreže na krožnike k bučkam in koščku ali dvema pečenega krompirja. Zraven dodajo veliko dozo popra in olivno olje, pa še velike lovske nože, ki lajšajo delo. Recept je zanimiv, rezultat pa se je zdel malce presuh.

Pred sladico ponudijo še osvežilno refoškovo kremo s smetano. Tudi pri številu sladic ne pretiravajo, čeprav bi jih lahko bolj prilagodili okolju, v katerem delujejo. Dobili smo čokoladni sufle z vaniljevo kremo in mus bele čokolade, ki ji dodajo mandlje in Baileys. Škoda, da ob sladicah niso našli kaj bolj učinkovitega, kot je bil Kabolov muškat.

Mimogrede, v Starem Kaštelu si lahko globoko v kleti, ki ima menda starorimsko poreklo, privoščite še kakšno žganico in celo prespite v njihovi prestižni sobani z masažno kadjo. Morate pa vedeti, da so cene prilagojene kakovosti. Meni s štiri jedmi je 40 evrov, meni s sedmimi jedmi pa 68 evrov na osebo.

Povzetek

Skoraj prestižna restavracija, ki za razliko od okolice ponuja istrske jedi v malce bolj kreativni obliki. Lahko bi rekli, da bolj kot na Buščino spominjajo na San Rocco. Kljub modernim trendom v kuhinji in v dizajnu bazirajo na oljčnem olju, jadranskih ribah, boškarinu, tartufih in pršutu.

Vinska karta ponuja le nekaj tujine, večinoma pa imajo istrske mojstre, tradicionalne in moderne, po znosnih cenah.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.