Restavracija Špajza: zimska pojedina na Gornjem trgu

V vmesnem času so v Stari Ljubljani zaprli Chez Erica, Amerikanca, kitajsko restavracijo, Klementino in še nekaj bifejev ter odprli nekaj ribjih konob, pa Valvas'orja in Vanderja, da o raznih socialnih hranilnicah niti ne govorimo. Ta del mesta ima velike težave s parkiranjem, ljudje so bili navajeni parkirati pred vhodi lokalov, zato se je ob poostrenem prometnem režimu začela publika menjati. Prišli so turisti, brez avtomobilov. Špajza, vsaj zdi se tako, se je prevladujočemu trendu "Ljubljana – mesto turizma" dobro prilagodila. Med našim obiskom je bil glavni jezik v jedilnici angleščina, sledila je italijanščina, našega jezika je bilo komaj za vzorec in dragi bralec, govorimo o januarju, ne o poletnih mesecih, ko sicer romantičen vrt Špajze po pravilu okupirajo tujci.

Degustacijska menija staneta 35 evrov v ribji oziroma 38 evrov v mesni različici, kar za število jedi niti ni malo. Je pa res, da so poleti za pozdrav iz kuhinje še ponujali dokaj brezzvezen piškotek s skuto, usodnega januarja pa so se stvari spremenile in dobili smo dimljena konjska lička s parmezanom. Pa še nekaj, če smo poleti na vrtu dobili utrujen ali kar trd žafranov in čebulni kruh, sta bila v zimski izdaji odlična tako pirin s semeni kot beli s suhim sadjem.

Zdaj pa pustimo poletni predogled, na katerem je bilo preveč rukole pod karpačom in povprečnih testenin, da o dragem vinu niti ne govorimo, in se posvetimo aktualnemu letnemu času. Zimski večer je odprl jelenov tatarski biftek, opremljen s pehtranom, timijanom in pistacijami, na mizo pa je skupaj z jelenčkom prispelo tudi hišno (Toninovo) oljčno olje. Po srebrni penini, ki smo jo poskusili na začetku – imeli so še rebulo Sinefinis, teranovo penino, penečo rebulo in Jakončičeve mehurčke –, smo se orientirali na Batičevo pinelo, rahlo macerirano, ki naj bi pokrivala vse jedi do konca.

In jih potem tudi je in to zelo uspešno. Cukin kipnik je seveda bučkin narastek s kremo iz rikote. Rahla, malce nasitna jed. Sledil je moderniziran ričet z imenom ješprenj z dimljeno klobaso, teranom in suhim sadjem. Lahko bi rekli dovršen recept, ki bi ga lahko ponudili tudi pred kipnikom. Smo pa ukazanemu vrstnemu redu dodali še malo porcijo fužev z divjačinskim ragujem in dobili dokončen dokaz, da imajo v kuhinji pravega mojstra za male tople predjedi. Pa saj so bile tudi jagnječje zarebrnice z brusnično-čebulno marmelado na topinamburjevem pireju zelo v redu, toda kipnik, ričet in fuži so imeli tisti petek boljši večer.

Pri sladici ponudijo še kozarec muškata Rodica, pečena jabolka z medom, orehi in lešniki na vaniljevi kremi pa sumljivo spominjajo na orientalske sladice in bi zato lahko ponudili še kaj bolj sladkega. Mimogrede, v alkoholnem finalu imajo veliko Štekarjevih žganic in Jakončičevo grapo, kar smo mirno prenesli, za kakšne bolj elitne tekočine pa je bila denarnica že preveč prazna.

Povzetek

Zelo solidna, skoraj že klasična ljubljanska restavracija, ki očitno kaže dva obraza. Če boste zadeli dan, lahko ponudijo nekaj izjemnih predjedi, ki se vežejo na lokalno in ustvarjalno kuharsko zgodbo.

Vinska karta ni poceni in poudarja primorske avtorje – Movia, Jakončič, Burja, Vinakoper, Dolfo, Klinec, Čarga, Četrtič, Batič …

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.