Sreda, 19. 9. 2012, 14.43
7 let, 1 mesec
Restavracija Kendov dvorec: prestiž v deželi žlikrofov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1
Na idrijskem koncu v različnih obdobjih odpirajo in zapirajo lokale, Kendov dvorec pa je postal nekakšna stalnica.
Na ozemlju žlikrofov je pomembna zgradba dvorec, ki ga (ob gradu Otočec) ponuja tudi vodnik Relais & Chateaux. Kako je v sobah zaradi bližine središča Slovenije, pa tudi zaradi omejenih sredstev, nismo preverjali, kar pa zadeva gostinske usluge, smo si hitro nalili čistega – mošta, ki so ga pripeljali iz naravno najbližjega vinskega okoliša, iz Vipave. Tamkajšnja zadružna klet ga je pripravila iz sauvignona. Fino, na vrtu dvorca, ki je za hrano odprt bolj ali manj samo zvečer, so padala jabolka z dreves in poletna vročina se je dokaj očitno odmikala v preteklost. Mošt je bil skoraj sok, pozdrav iz kuhinje pa domač kruh, popečen na olivnem olju, dodali so mu še košček jurčka in domačo skuto z drobnjakom, ki je od daleč spominjala na kajmak.
Hotel Kendov dvorec
Na Griču 2, 5281 Spodnja Idrija
Telefon: +386 5 372 51 00
Jedilnega lista pri Kendovih nimajo. Kar je škoda, pravijo, da vsak dan pripravijo kaj drugega, ampak tudi za takšne zgodbe obstajata računalnik in tiskalnik, ki vsak dan delujeta – tako vsaj počnejo v tujini. So pa vedeli, koliko stane meni: kar visokih 50 evrov. In kljub vzorom iz vodnika, katerega del so, nimajo niti vinske karte, le da pri vinih človek ne ve, koliko bodo stala, saj osebje ne ve niti približnih cen. A ne glede na to je treba priznati, da smo ob teh spodrsljajih pozneje dobro jedli. Recimo postrv na klasični skuti z olivnim oljem (Obad) in pleten kruhek z olivami. V Idriji imajo tudi povsem domač kruh, ki so ga tistega večera ponudili v obliki francoskih štručk. Sledila je močna, skoraj težka krompirjeva zeliščna juha s "habanco" – lokalnim pecivom, ki je navadno z ocvirki, tokrat pa so napolnili s čebulo in orehi. Po moštu smo prve jedi splakovali s še enim vipavskim favoritom, solidnim sivim pinotom Tilia, ki se je izkazal za razmeroma drago vino.
A kaj bi to, ko se nam je pri topli zgodbi pridružila Batičeva Zaria, eden najboljših cuveejev na Vipavskem. Imel je nalogo pokriti preproste lisičke na polenti, ki so jim dodali kapljo oljčne tekočine. Sledila je še ena bolj lokalna jed – zajčkov "ajmoht" z njoki. Morda celo najokusnejša jed večera, in ker je sledila tudi glavna jed, ni bilo protestov, saj so bile porcije znosno majhne. Štiri leta star rdeči cuvee Pasjega repa s perverznim imenom Jebačin iz leta 2008 pa je napovedoval klasične žlikrofe z resnim kosom pečenega kozlička. Obilna jed, še posebej ob močnih predjedeh, ampak kaj bi drugega kot pomalicali, še posebej ker je bilo meso mehko, omaka pa slastna. V sladkem finalu smo spet pili Batiča, tokrat sladkega Valentina, ob sirovih štrukeljcih z omako iz sliv in ob sadnem tiramisuju. Tudi tokrat ob hrani nismo imeli pripomb, podobno kot cel večer. Lokalne ideje kreativno predelajo za modernega človeka, ki namesto v rudniku izgublja kalorije v pisarnah in pred televizijo. Tudi žganja so domača: "češplovec", kuminovec in brinjevec, ki jim družbo delajo mini linške oči in kak limonov piškotek.
Povzetek
Lokalna kuhinja, ki jo s kreativnimi pristopi spreminjajo v sprejemljive, a ne poceni, sodobne zgodbe. Morda bi dodali (samo za orientacijo) kak cenik, da se ne bi gostje izgubljali med žlikrofi, "habancami" in štruklji.
Vinske karte ni in kar katastrofalno se sliši, ko natakarji ugibajo, katera vina sploh imajo, čeprav je tako od daleč ugotoviti, da imajo veliko vipavskih napitkov, katerih cene niso nizke.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
