Restavracija Ejga: slalom med Havaji in pleskavicami

Ko je ena od vražjih slovenskih alpskih smučark pred časom spet nastopila na televiziji, smo se odločili, da pregledamo njeno novo življenjsko pot – gostinstvo. Ejga ponuja vse, kar si izmislite, od pic do čevapčičev, od ameriških palačink do goveje juhe. Pameten gostinec v teh težkih časih preprosto ve, da se ne smeš odpovedati nobenemu gostu. Če povemo po smučarsko: za skupno zmago v svetovnem pokalu je treba voziti vse discipline. A treba je peljati dobro in ni odveč, če ima tekmovalka svojo profesionalno ekipo.

Med našim obiskom na Gorenjskem je bil kisel, siv večer, rosilo je, v jedilnici pa so, da ne bi bilo dolgčas, vrteli eno od športnih televizij. Nogomet je bil po tihem, internetni jazz radio pa umirjen: Fly me to the Moon, Take Five … standardi pač. Da ne bi zamudili niti koščka smučarskega vzdušja, smo zavzeli mizo v spominskem kotu, kjer še bolj kot v drugih delih jedilnice mrgoli opreme, medalj, raznih posterjev in slik naših legendarnih vražjih deklet. Na eni sliki so tudi vse štiri (Urška, Katja, Špela in kakopak Alenka) in jedcem se nam je ob teh, za Slovence tako pomembnih športno-zgodovinskih materialih kar milo storilo. Še natančneje bi pogledali relikvije, a morali smo naročiti.

Pri glavnih jedeh Ejga ponuja nepretresljive in začuda ne nujno gorenjske zgodbe: kraški pršut, sir, tatarski biftek in mešan narezek. Pri juhah smo se odločili za govejo s palačinkami, ki nas ni vrgla s proge, in za sluzasto zelenjavno tekočino, ki bi se jo dalo narediti zelo drugače. Pri toplih predjedeh je izbira široka, rižote raznih okusov in imen, med drugim Jeseniška s papriko in piščancem, med desetinami različnih testenin se ponujajo utrujeni rezanci Ejga (jasno, z rukolo, radičem in šunko), seveda pa lahko dobite tudi Egejske. Z lignji, kaj pa drugega. Tudi če hočete lignje "po gorenjsko", ste na pravem mestu, naredijo jih z jurčki, kraške pa s pršutom in krompirjem.

Za zaključek prvega dela večerje naj povemo, da smo pili osnovno verzijo chardonnaya iz Goriških brd in da je bila cena 1,20 evra za kozarec. Karta je obetala še nekaj drugih vin, na koncu pa se je izkazalo, da so imeli v glavnem le vina iz naše največje primorske kleti. Nekaj steklenic jim je ostalo še od EuroBasketa, imeli so srebrno penino in Ščurkovo rdečo zvrst Stara Brajda, s katero smo napadli glavne jedi.

Ob picah, čevapčičih in pleskavicah imajo tudi vse mogoče zrezke in našo pozornost je takoj vzbudil havajski zrezek. Osnova je pečen kos purana, ki ga oplemenitijo, ne boste verjeli, s curryjem in ananasom. Da bi bila mera polna, želodec pa do konca razširjen, so zraven še domači sirovi štruklji, smetanova omaka, pa še češnjevec in drobnjak sta v dekorju, da o rdečem popru niti ne govorimo. Med raznimi stejki je medtem izstopal manj bogat z imenom Ejga, s feto, bučkami in melancani na žaru.

Pri sladicah je izbor širok, najde se tudi kaj presnega iz serije Ko usta obmolknejo, a zaželeli smo si Alenkinega zavoja, ki je nekakšen zavitek iz vlečenega testa in vročih jagod s prilogo v obliki vaniljevega sladoleda. Zanimiva reč. Podobno kot Edvinov plošček, pri katerem gre za ameriško palačinko s čokoladnim sladoledom in orehi. Za še bolj sladek konec je poskrbel borovničev liker.

Povzetek

Sicer urejena restavracija, kjer je mogoče dobiti vse. Od nogometa na televiziji do smučk v kotu, od vražje pice do pleskavice in zrezkov. Morda bi ponudbo malce zmanjšali in se čemu posebej posvetili, brez vplivov vseh kuhinj sveta. Najboljše so bile sladice.

Ponudba vin je bistveno manj široka in mednarodna kot ponudba hrane. Vseeno, če pazljivo izbirate, najdete kak kozarec solidnega vina iz Primorske (imajo mnogo vin Briške kleti) ali Štajerske.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.