Restavracija Cubo: živ ogenj in vroči kamni

V zadnjem letu ali dveh se je zdelo, da nekoč najpopularnejša restavracija za ljubljanske poslovneže rahlo peša. Razlogov je bilo veliko, od renesanse Asa do odprtja Strelca in Vanderja, od utrujajočih poslov vodstva v hotelu Cubo do krize, ki je dodobra premešala zgodbe v poslovnem svetu.

A Boštjan Trstenjak se ni dal, ob našem zadnjem obisku smo dobili kar nekaj dokazov, da Cubo spet deluje tako, kot se za takšno restavracijo spodobi. Vinska karta je spet najboljša v Ljubljani, ponudba jedi je ravno prav široka. Da bi privabili tudi tiste, ki nimamo toliko, da bi si lahko privoščili prav vse, so pripravili degustacijski meni petih jedi s steklenico Jakončiča za zmernih 80 evrov za dve osebi (če računate, da je cena takšne buteljke sicer okoli 25 evrov, je vse jasno).

Če še za trenutek ostanemo pri ponudbi vin, je treba izpostaviti, da na kozarec ponujajo tri penine (naša miza se je takoj na začetku srečala z najcenejšo, Agroindovim zelenom za tri evre), potem pa po kozarcih točijo še tri roséje, kakšnih deset belih, deset rdečih in še kakšno sladko vino. Rebula Opoka je recimo po sedem evrov, kakšnega pomembnega španca ali toskanca dobite za sedem, osem evrov. Če vam je kozarec premalo, imajo steklenice vse od Kruga Clos du Mesnil (990 evrov) do vsega, kar na Primorskem, Štajerskem ali na Dolenjskem nekaj šteje, pa še vse boljše zamejce in nekaj oranžnih mojstrov. Med tujci smo našli Jugoslovane, praktično vso Evropo in ves novi svet. Ob nekaterih bordojcih in burgundcih so cene v bližini tisočaka, sladko Chateau Yquem pa je 400 evrov. Toliko o najobsežnejši karti Ljubljane, ki jo pri nas premagata le ena iz Maribora in še ena iz okolice Škofje Loke.

Cubo je bil sicer v zadnjih letih znan po nasitni piščančji pašteti s tartufi in hruškami, po sijajni goveji juhi, po morskem trisu, v katerem so trenutno tunov tatarec, popečena tuna in hobotnica. Običajno so imeli dobro uležane, a zaradi prilog kar težke bifteke, pri ribah pa konkretno porcijo žabe ali tune. Maso so znali zadovoljiti s testeninami in solatami, vmes pa so poleg lastne čokoladne torte izumili sladolede in sorbete, ki jih še vedno pripravijo v trisu.

Kako pa je bilo tisti petek zvečer, ko smo malicali, namesto da bi gledali, kako je Slovenija klestila Norvežane? Po omenjenem požirku zelena smo se soočili z Jakončičevo rebulo, na mizi pa nas je že pred pozdravom čakala sveža zelenjava, predvsem korenje in paprika, ki jo spremlja hišni namaz z gorčico. Karpačo je bil v družbi različnih zelenih solatk in balzamičnega kisa, brez rukole, z jabolki, ob kozarčku svojevrstne gorčice, pomešane s smetano.

Drugo jed so postregli tako, da so jo z brenerjem popekli kar v živo pri mizi. Šlo je za koščke goveje pljučne s timijanom, korenjem, lisičkami in jurčki, na pireju z vasabijem. Še več spektakla so si v Cubu privoščili pri tretji zgodbi: kozice in jurčke postrežejo na vročih kamnih, z olivnim oljem in timijanom. V kozarčkih priložijo še domači, skoraj preslan čips (da bi bil kot pravi) in gran padano. Po takšnem spektaklu in po dveh serijah velikih jedi so sledili rezanci z lisičkami in hobotnico. Natančno pripravljeni in ravno prav skuhani, da človek ve, da je v Cubu, kjer so po testeninah vedno tudi po malem sloveli.

Kaj pa meso? Ob solidnem hišnem cabernetu iz hiše Jakončič je prispela konkretna pošiljka angusa v obliki sočnega rib-eyea, s pečenim krompirjem in korenjem ter dišečo noto timijana in rožmarina. Finalna verzija sladic je vsebovala značilen hišni čokoladni sufle na vaniljevi kremi, pa še tris sorbetov jagode, maline in jabolka, da o kozarčku sladkanih praženih mandljev niti ne govorimo. Potem ko človek pomisli, je vse skupaj morda celo največ, kar lahko za tak denar dobi v prestolnici.

Povzetek

Cubo velja za klasično ljubljansko restavracijo za poslovneže, ki se zvečer spremeni v lokal, kjer vedno lahko dobiš hrano na visoki ravni. Bližje so italijanski kot francoski kuhinji, čeprav je včasih videti, da iščejo fuzijo različnih kuhinj, občasno celo azijske. Po novem imajo (kot mnogi v deželi) malce zmernejše cene. Vinska karta je bogata in brez pretiravanja lahko rečemo, da se v njej najdejo vsa vina sveta.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.