Restavracija Boheja: krepka večerja ob TV-kaminu

V naši rubriki pogosto hvalimo dolenjske lokale in njihovo ponudbo. Večinoma na mizo postavljajo krepke jedi, vezane na lokalno okolje, pa naj gre za gostilne, restavracije ali turistične kmetije. Podobno je s Bohejo v Novem mestu, ki smo jo obiskali pred kratkim. Le za odtenek avtorskih poskusov, vse drugo pa je kar obilna hrana, povezana z aktualnim letnim časom in navadami. Trenutno imajo recimo kostanje in račke, nimajo pa špargljev, ki smo jih opazili v ponudbi ene od gostiln, ki še pridejo na vrsto.

Pri Boheji začnejo z Isteničevim penečim No. 1, ki kar kliče po pregledu vinskega lista, v katerem so, po napovedih, v glavni vlogi dolenjske kapljice in uvodni stavek (enega najbolj kontradiktornih komunističnih pisateljev in cenzorjev) Maksima Gorkega: "V vinu je največ sonca. Naj žive ljudje, ki pridelujejo vino, kajti z njim vnesejo svetlobo sonca v človeške duše." Gorki in njegov prijatelj Stalin sta imela kar nekaj možnosti, da bi vnesla svetlobo v človeške duše, pa se za to nista odločila, zato se tovrstno modrovanje zdi več kot odveč in lahko bi vrnili žogico z njegovo bolj znano in še bolj cinično: "Resnice ne boste utopili v morju krvi."

Mi smo se, kot vedno, hoteli utapljati v vinu. Začeli smo z dolenjskim penečim, nadaljevali z dolenjskim malce prekislim Kerinovim belim (chardonnay, laški rizling) in z nekoliko slajšim Prusovim Repičanom. Ko smo jedli konkretnejše jedi, smo šli na Malnaričevo modro frankinjo, pri glavnih pa smo dobili zanimiv Šturmov kabernet Vicas iz leta 2009. In ko smo se sladkali, je bil na vrsti Prusov rumeni muškat. Vsa omenjena vina so ponudili na kozarec, vsa so bila razmeroma poceni in, kar hočemo poudariti, vsa so bila bolj ali manj lokalna.

Ob naših peninah imajo še nekaj šampanjcev, ob omenjenih asih še krško zadrugo, Kelharja in Šekoranjo, iz drugih krajev Movio, Edija in Marjana, Erzetiča, Mlečnika, Sirka, Benedetiča in Tilio, pa še Dveri Pax, Kupljena, Steyerja, Pullus, Verus, P&F, Marof … Toliko o vinih. Pred jedmi samo še pogled v veliko jedilnico: morda je ljubiteljem italijanske kuhinje in pripadajočega notranjega oblikovanja težko razumeti, kaj počne velik televizijski ekran, ki predvaja (menda) pomirjujoči posnetek ognja v kaminu. Za časa naše večerje ogenj ni ugasnil.

Iz kuhinje gosta pozdravijo z lososom na zelenjavi julienne, ki jo, kdo ve, zakaj, moti rukola. Ob tem dodajo dve vrsti slastnega kruha, še posebej paprični je bil naš favorit, škoda, da vsega skupaj niso pospremili z maslom. Začeli smo s hladnimi mesninami, ki jih je prispevala kmetija Bradač s Kočevskega. Tako mesnate suhe svinjske klobase še nismo poskusili. Budjola ni bila mastna, slanina oziroma špeh pa je imel več rdečih kot belih barv. Bravo.

Da bi bila mera polna, smo naročili še hladen rostbif z medenim kostanjem, suhim sadjem in mlado solato. Če hočete še kaj hladnega, za ljubitelje kontinentalnih zgodb ostaneta še telečja pašteta in račje prsi, imajo pa tudi nekaj morskih favoritov, recimo solato hobotnice in brancinov karpačo, a se zdi, da je to bolj rešitev za lokalne direktorje, ki nedvomno včasih na obed pripeljejo kakšne poslovne goste.

Pri juhah smo se okrepčali z ne pregosto juho iz paprike in z zelo konkretno, na martinove čase vezano vzorno kostanjevo juho s štrukljem iz telečjega priželjca (in kapljico brandyja, kot mora biti). Pri toplih jedeh ponujajo obširno serijo vseh mogočih testenin, pa tudi kar nekaj bolj lokalnih kreacij. Zakaj hočejo naše kuharice in kuharji tako pogosto nadgraditi Italijane, se nismo spraševali, ampak smo se lotili ajdovih cmokov na črni redkvi in repi z ocvirki. Jed, ki bi lahko bila v drugačnih okoliščinah priloga kolinam. V tem primeru je v družbi omenjene kiselkaste Malnaričeve modre frankinje delovala kot malce težka predjed. Med predjedmi naštejejo še nekaj različnih štrukljev, raviolov, postrvji file in celo telečji priželjc, nas pa je pot, skupaj s Šturmovim kabernetom, peljala proti glavnim jedem.

Na jedilnem listu ponujajo steake, kot so poimenovali vrsto različno obloženih toplih mesnin, od novozelandskega rostbifa do telečjega, govejega in puranjega mesa. Od rib je bila na tem mestu samo orada, drugače pa so imeli še v zadnjem času kar preveč popularna goveja lička, jagenjčka, rezine pujska, račje prsi … Po krajšem posvetovanju smo se lotili čvrstega novozelandskega mesa, ki mu je pomagala zelenjava z žara, in malce pretrdega jelenovega stegna – pri tej težavi niso pomagale niti brusnice niti črna redkev in druge priloge.

Ko je čas za sladko, strežejo čokoladni sufle z vaniljevim sladoledom, jabolčni zavitek in mlade sire, imajo pa tudi trio, v katerem v manjših porcijah strežejo najzanimivejše: kostanjev creme brulee s sadno omako in sladoledom črnega ribeza, kostanjevo čokoladno torto in bučni tiramisu. Še cene: v Boheji za približno 30 evrov na osebo pomalicate štiri jedi (če seveda nimajo kakšne akcije).

Povzetek

Po dolgem času resna mestna gostilna v eni naših bogatejših občin. Jedi sicer namigujejo na avtorsko kuhinjo, a so vseeno razmeroma obilne. Večji del ponudbe je vezan na lokalne jedi in sezonske sestavine.

Vinska karta je dovolj široka, z veliko vini na kozarec, z mnogo slovenskimi favoriti in nekaj šampanjci. Pametno imajo kar nekaj zanimivih lokalnih kapljic, ki pa resnici na ljubo še niso velika vina.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.