San Rocco: elitna istrska pravljica

Pa naj gre za hrano in pijačo, kjer so se med prvimi štirimi na Hrvaškem uvrstili v mednarodno združenje JRE ali za hotelske usluge, pri katerih se bahajo celo s titulo najboljšega hrvaškega malega hotela. To seveda pomeni, da imajo ob kosilih in večerjah tudi sobice, notranji bazenček in zunanji bazen, na njegovo obalo pa ob lepem vremenu postavijo tudi gostilniški vrt, da je vse skupaj videti kot kakšna miniaturna rimska La Pergola.

Hotel in restavracija San Rocco

Srednja ulica 2, Brtonigla, Hrvaška

Telefon: +385 (0) 52 725 000

V zimskem času se malicanje seveda umakne v natančno prenovljeno, luksuzno domačijo. In jasno, vedeli smo, kam prihajamo, pripravili smo denarnice, po drugi strani pa smo tudi vedeli, da bodo meniji, ki se skoraj v celoti naslanjajo na bele in črne tartufe, natančno pripravljeni. Štiri je mogoče naročiti, cene, prevedene v evropsko valuto, pa so od 45 evrov za najcenejše oblike, kadar jih opremijo s črnimi tartufi, do 90 evrov pri najdražjih, ki vsebujejo bele tartufe – te seveda, če je le mogoče, morate poskusiti, če ste se že napotili kakšnih 10 ali 15 km z naše Obale v hrvaško Istro.

Prvi Roccov predlog je Mare e Monti, s kvarnerskimi škampi z lečo in domačo skuto, jakobove pokrovače s pršutom na ležišču koromača in pomaranče. Tretja jed je krompirjeva krema s tartufi in sipami. Za finale (to je očitno gorat del menija) pa svinjski flam s pistacijo. Drugi meni je lokalni, ki ponuja boškarinov (goveji) karpačo, nato domače testenine z jurčki in panceto. V tretje gre pečen in neolupljen krompir, ki ga napolnijo z rumenjakom in tartufi, v finalu pa domač jagenjčkov kotlet (kakopak s tartufi).

Še en meni z mednarodnim imenom – Adria – je, jasno, vezan zgolj na morje in ribe, ki prebivajo kakšnih pet ali šest kilometrov proti zahodu. Marinirani kvarnerski škampi s kremo olivnega olja, ki ga proizvajajo kar doma pri San Roccu. Sledi jadranska hobotnica v pari. Pa še kapesante v omaki malvazije brut. Predzadnja zgodba je raviol, polnjen z divjo ribo s tartufi. Zadnji je divji brancin z zelišči.

Scenosled tartufi in jurčki: frtalja s tartufi, juha z jurčki, polenta z jurčki in jakobinkami, domači tortelini z boškarinom na posteljici iz jurčkov, za konec pa še domače govedo boškarin s pršutom in kvarnerskimi škampi.

Od začetka: pozdrav iz kuhinje tvori košček polente s skuto, črnimi tartufi in koščki prekajenih ribic. To je faza, v kateri se predstavijo tudi bombice kruhov raznih klasičnih okusov. Sicer pa smo se kar takoj lotili belih tartufov, s katerimi ne skoparijo, kar v njihovem bistvu, s frtaljo, težko, jajčno jedjo, v kar resni porciji. V naslednji fazi smo se spogledali s solidno gobovo juho in z malo porcijo karpača. Korektno, ampak ne preveč presenetljivo … Pomembnejši del ponudbe je pečen gomolj krompirčka, ki ga izdolbejo v sredini in ga napolnijo z rumenjakom in tartufi. Kombinacija, pri kateri na koncu pomalicate tudi krompir, je izjemna. Jagenjčkove zarebrnice s tartufi so kakopak bolj klasične, ampak v harmonijo večerje prinašajo nekaj realnosti, nekaj čvrstosti. Podobno kot tortelini, ki jih pripravljajo z lokalnim govedom in jurčki.

Je pa morda spet zato finalno razumevanje istrskega mesa malce samosvoje ali pa nas je ritem, ko smo mešali menije, povsem zbegal. Pršut v finalu je tako prijal, da smo ga ponovili, ampak v krajih zahodneje in severneje ga raje strežejo v uvodu, čeprav je temu primerno bolje sedel k istrskemu vinu. Na drugi strani se je mesni finale odvijal z boškarinom, mehkim, da ga je lahko prerezala žlica, v pomoč pri okusu pa so mu bili pršut in škampi. Tudi sladica je bila v znamenju tartufov, pripravili so nam zmrzlino, izvrsten semifredo s tartufi, in morda ne ravno izviren recept domače čokoladne torte iz Lindtove čokolade.

Vsega seveda nismo uspeli poskusiti, veliko pa je bilo postorjenega, predvsem zato, ker so nam dovolili, da se pomešamo med vsemi štirimi kombinacijami. In nam – za to še posebej hvala – priporočili alkoholno močno in moderno kombinacijo malvazije s ščepcem charodonnayja lokalnega proizvajalca (z ne povsem domačim imenom) Saints Hills. Brskanje po vinski karti je, ko govorimo o vinih iz Slovenije in sveta, dokaj preprosto in tudi cene vinskih napitkov so nekoliko nižje kot pri nas (pa tudi dostopnejše kot s tartufi ovenčana lokalna hrana). Zato pa je hrvaški del vinske karte, če odštejemo Claia, Kozlovića in Coronico, ki jih poznamo s klasičnih popivanj, neukemu Slovencu manj poznan.

Kakorkoli, omenjeni beli cuvee z erotičnim imenom Nevina je pomagal pri našem odkrivanju sosedovih tartufov, domačega olivnega olja in "onog pravog" pršuta. Pri pečenih mesninah nam je v zadnji fazi pomagal Roxanichev Superistrian – močan rdeč cuvee, ki povezuje merlot, kabernet in gamay. V finalu so nam postregli Kozlovićevo grappo, pri sladicah pa njegovo Dolcineo. Tudi na kivijev sorbet ne gre pozabiti, bil je oster kot poper.

Povzetek

San Rocco je elitna istrska gostilna, ki mnoge zaradi glamurja in visokih cen pusti hladne. Lahko se strinjamo, po drugi strani pa je njihova klet polna najboljših sestavin, ki jih rodi Istra. Imajo bele tartufe, izvrsten pršut, izjemno govedino, sijajno oljčno olje … Na žalost so cene tako pomembnih živil za marsikoga nedostopne.

Tudi vinska karta ni kar tako. Predvsem istrska vina so na svojih položajih, hrvaška omenjajo, pri Slovencih in Italijanih vedo, kaj je najbolj potrebno imeti pri roki. Preostali svet je bolj omenjen. Cene vin so ugodne.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.