Petek, 3. 4. 2015, 9.28
6 let, 6 mesecev
"Potica zame ni sladica"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3
Po slovenskih domovih v teh dneh diši po eni najbolj priljubljenih in tradicionalnih slovenskih sladic - potici. A medtem ko gre Slovencem kar dobro v tek, ni nujno, da bo všeč tudi tujcem.
Ni velike noči niti božiča brez potice. Gre za tradicionalno slovensko, pretežno praznično pecivo oziroma pogačo iz kvašenega testa, namazanega z različnimi nadevi. Tako v knjigi Potice iz Slovenije piše etnolog Janez Bogataj.
Nekoč kruh, danes kolač
Prve omembe potice segajo v 16. stoletje, od nekdaj je bil njen prvotni pomen praznični kruh, ki je moral odstopati od vsakdanjega. "Zato so med testo zamešali še kakšne druge sestavine, običajno kakšna zelišča, rozine ali suho sadje," nam je pojasnil Bogataj.
Skozi stoletja so se testo, način izdelave in tudi nadev precej spreminjali. Danes je to testen izdelek, nadevan z različnimi (pogosto bogatimi) nadevi, pečen v okroglem pekaču oziroma potičniku.
In zakaj potico pečemo ravno ob veliki noči in božiču? "Ker je kruh imel v krščanstvu simbolni pomen, tako za božič kot veliko noč," pravi Bogataj. Da je potica prvotno praznični kruh, pa dokazuje ravno dejstvo, da je v resnici veliko več slanih kot sladkih nadevov.
Za božič orehovka, za veliko noč pehtranka
Zanimivo je, da se potice razlikujejo tudi glede na letne čase, mesece in praznike. Tako je spomladi najbolj značilna pehtranova potica - "ki tudi priča o povezanosti s prazničnim kruhom, nadevanim z zelišči," razlaga etnolog, medtem ko naj bi po orehovi dišalo za božič.
Naj bo ob veliki noči pehtranova
Pehtranova potica velja za najbolj prepoznavno slovensko potico, saj smo med redkimi okolji v Evropi in svetu, ki pehtran uporablja tudi v različnih sladkih jedeh in ne le kot začimbo za juhe in pečenke, kot je značilno drugje. Pa jo za veliko noč pripravimo po receptu iz knjige Okusi pokrajin.
Za testo potrebujemo:
3 žlice mlačnega mleka
kavna žlica sladkorja
2 dag kvasa
½ l toplega mleka
10 dag surovega masla
2-3 žlice sladkorja
1 kavna žlička soli
malo ruma
nastrgana limonina lupinica
vaniljin sladkor
75 dag bele moke
2 jajčna rumenjaka
V lonček nalijemo tri žlice mlačnega mleka, dodamo žličko sladkorja in kvas, zmešamo in postavimo v toplo vodo, da vzhaja. V večjo skledo damo toplo mleko, surovo maslo, 2-3 žličke sladkorja, žličko soli in ogreto mleko. Dobro zmešamo, dodamo vzhajan kvas in 2 rumenjaka. Testo s kuhalnico dobro stepamo 2/-30 minut. Stepeno testo po vrhu potresemo z moko, pokrijemo in s posodo vred postavimo na toplo, da vzhaja.
Medtem ko testo vzhaja, pripravimo nadev, za katerega potrebujemo:
25 dag surovega masla
2 žlici sladkorja
3 jajca
3 šopki pehtrana
Surovo maslo penasto umešamo, dodamo sladkor, rumenjake, trd sneg in vse dobro zmešamo. Vmešamo še pehtranove liste, ki smo jih odtrgali od stebel in nasekljali.
Ko testo vzhaja, potresemo delovno površino z moko, testo razvaljamo na debelino mezinca in ga obrežemo v pravokotnik. Na testo enakomerno namažemo nadev in ga na tesno zvijemo v zvitek, položimo v okrogel z maslom namaščen pekač za potico. Konca zvitka se morata dobro stikati. Potico v pekaču pokrijemo s prtičem in postavimo na toplo, da vzhaja. Pred pečenjem jo premažemo z razžvrkljanim jajcem. Približno 45 minut jo pečemo pri 180 stopinjah Celzija, nato temperaturo zmanjšamo na 150 stopinj Celzija in pečemo še približno 25 minut.
Pečeno potico stresemo iz modela in jo ohladimo. Potresemo jo s sladkorno moko in ponudimo narezano na klinaste rezine.
Kako potica ugaja tujcem?
Za mnenje smo vprašali Poljakinjo Anno Mario Omarczyk.
"Ko sem prišla v Slovenijo, sem želela vse naenkrat poskusiti, še posebej sladice, saj so moja strast. 'Po kosilu pride čas za sladico,' sem zaslišala in nestrpno čakala na dobroto. A že na pogled mi ni bila najbolj privlačna, a ker pravijo, da ne ocenjuj knjige po platnici, sem poskusila prvi kos. Takoj sem nesramno iskala kozarec vode, da bi čim prej stekla v želodec. Iz vljudnosti sem pojedla do konca, a z velikim trudom skrivala razočaranje. Ko sem o tem pripovedovala prijateljem, so mi dejali: 'Nisi še jedla "ta prave" potice!' V upanju sem tako komaj čakala to "pravo potico". Kaj sledi? Še enkrat in še enkrat enaka zgodba. Po vsakem neuspehu "ta prave potice" si upam povedati, da potica ni sladica. Lahko jo pojem za kosilo z jogurtom ali kislim mlekom, ni pa sladka, ni nežna, ni okusna, ni sladica! Za moj okus sicer potica ni edina "nesladica", enako velja za gibanico. Gre za stvar okusa, ker ne maram maka, skute, jabolk in orehov skupaj. Preveč je raznolika in kalorična. Gibanico prav tako lahko jem za kosilo, a takrat brez jogurta, saj zanj ne bi bilo prostora. Sledijo jima sladice iz listnatega testa. So vaša specialiteta, saj jih pogosto srečam v Sloveniji. A niso po mojem okusu. So tako imenovane hitre rešitve, ko kupiš listnato testo, naribaš jabolka ali pač neko sadje, ki postane nadev in daš v pečico. Tudi sama imam rada hitre rešitve, a morajo biti okusne. Moja specialiteta je topla "szarlotka". Gre se za neke vrste jabolčni kolač z drobljencem, ki se ga postreže toplega s cimetom in kepico vaniljevega sladoleda. Kakšna je torej po mojem okusu sladica? Moje priznanje dobi kremna rezina oziroma kremšnita, ki mora biti nežno kremasta, ne pa trda kakor maslo."
