Penzion Lipa: smučanje med Gravnerjem in picami

Ko smo se pred časom najedli v novem kranjskogorskem lokalu Skipass, so nas domačini opozorili, da se na pot stare slave počasi vrača tudi Penzion Lipa. Kuhinja naj bi imela sicer manj kreativnih vložkov kot kakšnih 70 metrov oddaljeni Skipass, mnoge podrobnosti pa naj bi bile, tako so nam razlagali, na strani Lipe. Ta ima recimo močnejšo vinsko karto, v kar smo se prepričali na mestu samem, je pa res, da po drugi strani ponuja tudi pice iz krušne peči, kar naši odpravi vsekakor ne more biti všeč. A treba je preživeti in v okolici naših vse bolj zelenih smučišč velja, da morajo gostilne imeti tako pice kot otroške menije.

Moramo seveda omeniti, da je eden od članov odprave v Lipi jedel že pred leti, natančno dvakrat, z italijansko-slovenskim partnerjem, ki si je, da bi dokazal, da v Lipo ni vabil kar tja v en dan, naročil steklenico Gravnerjeve rebule, za mnoge najboljšega vina, kar jih je vzgojila slovenska roka. In gostilna, ki ponuja Gravnerja, ne more biti slaba gostilna. Tokrat so naši ekipi ponudili aktualni sauvignon Movia, in to kar na kozarec. Bravo, fantje. Vino je držalo do konca večerje, za katero se je izkazalo, da je bila več kot obilna.

Še en spomin je segel v stare čase in to je notranje oblikovanje prostora, ki močno spominja na zadnja leta stoletja, ki je že minilo, in bi ga bilo treba malce prilagoditi modernim časom. Drugače pa smo si v razmeroma polnem gostišču naročili goveji karpačo na bivolji mocareli, prekrivala sta jo mešana listnata solata in lističi parmezana, okus pa sta krepila oljčno olje in sladek balzamični kis. Zanimiva jed, pravzaprav bogata solata, ki je že nakazovala, da bodo krožniki tisti večer zelo polni.

Razmeroma klasičen narezek domačih mesnin je poudarjal Arvajeve izdelke, suho salamo, zaseko in ocvirke, dodali pa so še pršut in panceto s primorskega dela dežele in za vsak primer še parmezan. Za tiste, ki imajo tudi v gorah radi morje, imajo nekaj morskih solat, za tradicionalne goste pa tatarski biftek.

Pri juhah in enolončnicah so po smučarsko dovolj široki, imajo celo vampe, bakalco in ješprenj. Naše omizje je, kot počnemo mnogokrat, želelo poskusiti govejo juho. Priporočamo – ima vse, kar takšna jed mora imeti. Na drugi strani so ponujali tudi bolj posebno, kremno topinamburjevo juho, ki so ji dodali nekaj rezin popečenega topinamburja in črne tartufe. Zanimiva in nasitna krema, bi lahko rekli.

Po drugi strani imajo skoraj preširoko ribjo ponudbo, ki jo zaokrožijo z lignji in ribjo ploščo. Pripravijo pa tudi natančno enajsterico testenin, med njimi, kot je to v zadnjem času po pravilih, brezglutenske, pirine in kamutove. Pomemben del našega standardnega omizja se je podal k pekočim pljukancem z govejim filejem, sušenim paradižnikom in olivami.

Kljub mednarodni zasedbi v krožniku smo bili zadovoljni, skoraj bolj kot s telečjim cordon bleujem, pri katerem so se nekoliko odmaknili od klasičnega recepta ter ga napolnili s šunko in blitvo. Še dobro, da niso dodali sira, ki bi dokončno onemogočil premikanje jedca. Za tiste, ki jim takšna ocvrta mesnina ne zadostuje, potem ko so premagali vse ovire na smučišču, je zraven še konkretna doza krompirjevega pireja. Sicer pa v Lipi dobite vse vrste mesnih dobrot, spet bi si upal trditi, da celo preveč, a gostje so s široko ponudbo zadovoljni in ravno v naši neposredni bližini sta bili dve mizi gostov iz bogate sosednje dežele, ki so pojedli in samo še prijazno predli.

Za slovo so na mizo postavili še krožnik z vsem, kar je bilo sladkega v kuhinji. Kvintet, ki je zamenjal najavljeni tris, so sestavljali čokoladni sufle na vaniljevi kremi, panakota z gozdnimi sadeži, creme brulee, hišna tortica z belo in temno čokolado ter lešnikova krema na drobljencu. Nekako smo si predstavljali, da nam je za celovit pogled v hišno slaščičarno zmanjkala samo še kakšna palačinka. Še dobro, da je ni bilo, ker je ne bi mogli pojesti. Lipa je namreč kljub nekaterim kreativnim izletom predvsem gostilna , ki gosta dobro nasiti, in to za kakšnih 25 ali 30 evrov na osebo.

Povzetek

Nadgradnja klasične slovenske kuhinje za potrebe belega športa in kranjskogorskega turizma v obče. Pri Lipi imajo izredno široko ponudbo in celo pice (ki jih nismo poskusili). Kljub temu so jedi pripravljene korektno in okusno, včasih celo avtorsko. Govorimo torej o elementih, ki jih je navadno težko združiti.

Lipa ima eno boljših vinskih kart na Gorenjskem. Pa ne govorimo samo o Gravnerju. Vinsko karto namreč natančno delijo na peneča vina, bela sveža in bela strukturirana vina, roséje ter rdeča sveža in rdeča strukturirana, poznajo pa tudi oranžna vina. Primorci, Štajerci, Italijani in šampanjci … Več v teh krajih težko najdete.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.