Ošterija Debeluh: izumitelj in lepinje

Če se še malce pozabavamo z geografijo – gre za najbolj vzhodno destinacijo združenja JRE, ki združuje najboljše mlade evropske kuharje in velja za nekakšno čakalnico za pomembna kulinarična priznanja, recimo za Michelinovo zvezdico. A ko smo bili pri Debeluhu - v samem centru Brežic - dve ali tri leta nazaj, nas niso povsem prepričali. Vinska ponudba je bila betežna, seznam hranic, ki so jih stregli ob posameznih etapah, pa ni bil tako kreativen, kot se je govorilo v strokovnih krogih. Tokrat je že od samega začetka kazalo veliko bolje. Zdi se, kot da je bila malenkost adaptirana celo notranjost ali pa je na ta vtis vplivalo natančno pripravljeno omizje.

Da bi lažje počakali na šest etap degustacijskega menija, nam je gospodar osebno natočil nekaj kozarcev peneče rebule Blaževi in pristavil veliko kepo paštete iz konjskih ličnic in jeter. Standardno, kot se je kasneje izkazalo, so bile na mizi lepinje, ene boljših v naših krajih (če bi bil gostilna Čad pod Rožnikom, bi jih iz Brežic osebno vozil). Debeluh ima zanimivo vinsko karto, boljšo kot jo navadno vidimo na naših mizah, imajo nekaj lokalnih sladkosti Isteniča, Keltisa, pa Vino Brežice in krško zadrugo. Drugače pa je ob vseh Simčičih, Moviah in Dveri Paxu še nekaj Italije, Bordoja in Šampanje.

Prva jed je bila harmonična kombinacija masla, smetane, postrgane z vrha mleka, timijana in oljčnega olja. Spremljava je bila na željo omizja Keltisov sauvignon, a le za hip, ker smo se prepustili okusu domačina, ki je natočil renski rizling Dveri Pax. Sledila je (v konzervi, kot to zdaj radi počnejo) dimljena postrv na hruški in hrenu, potresena s postrvjimi jajci, na krožniku pa jo je spremljala četa raznih rožic. Traminec letnik 2006 naj bi bil največ, kar lahko ponudijo pri Keltisu, in vino smo sprejeli brez pripomb, tako kot špinačne "loleke", ki so v bistvu njoki v kozjem siru. Na njih je v trdem agregatnem stanju počival kravji sir (kmetija Pribožič), pomešan z radičem.

Sledila je mini tortica, sestavljena iz plasti tatarskega biftka, ki se je okopala v juhi muškatnega oreščka, na njem so bila popečena gosja jetra, na njih prepeličje jajce, vse skupaj pa je bilo potreseno s kavo. Šminkerija. Da bi finalnim jedem dodali še nekaj več, smo bili pripravljeni na najboljšo modro frankinjo v Sloveniji – Marof, Goričko, ki je ostal na mizi tudi pri koščkih račke na pireju, ki so ga izboljšali s porom in šparglji, kuhanimi v lokalnem muškatu. Vse porcije so bile majhne in če bi človek jedel pri Debeluhu, ne bi bil debeluh.

Ostal pa je tudi prostor za sladice. Sijajen je bil zavitek z borovnicami, ki je plaval na kremi iz jajc in maskarponeja. Sledile so še čokoladne olive, napolnjene z Dujčevim olivnim oljem, in Keltisov sladki muškat je bil skoraj premalo močan za vso sladko ponudbo – gospodar je ponujal porto in nas dokončno odpravil z zanimivim, a ne predragim konjakom in borovničkami, ki jih okopal v lastnem žganju. Mimogrede – degustacijski meni, sestavljen iz šestih jedi, vas bo v Brežicah stal 45 evrov. Vina, vode in žganice pa stvari ne bi smele preveč podražiti, če seveda ne boste silili k eliti.

Povzetek

Ošterija Debeluh ponuja kreativno kuhinjo, ki večinoma temelji na lokalnih dobrotah. Najlažje vse skupaj zaobjamete, če se prepustite degustaciji. Porcije so majhne, ne pretežke, a učinkovite.

Vinska karta je solidna, ponuja tudi nekaj povsem lokalnih vin, pa tudi mednarodno konkurenco. Morda bi lahko dodali nekaj ekologije in biodinamike, a postavlja se vprašanje, če je to osnovna filozofija Debeluha.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.