Sreda, 25. 4. 2012, 7.29
7 let, 1 mesec
Oštarija: presenečenje v toplicah
Navadili smo se, da že nekaj časa dobro kuhajo tudi na Dolenjskem, a zgodba v Dolenjskih Toplicah je vseeno nekaj zelo posebnega.
Če smo prav razumeli, poglabljali pa se nismo preveč, je moštvo, ki je odprlo obrat v termalnem centru pri Novem mestu, še lani kuhalo na gradu Otočec (kar smo poskusili), letos pa so okuse otoka oslabili (kar smo tudi poskusili) in na terenu penziona Termal odprli gostilno, ki se je ne bi sramovali sosedje ne na zahodu ne na vzhodu.
Restavracija Oštarija Sokolski trg 2, 8350 Dolenjske toplice
Telefon: +386 51 262 99
Simpatično dvorišče, kjer človek nekaj spije, da lažje počaka, šank, ki deluje (kot pač morajo šanki po oštarijah) skupaj z vaškimi pivci na deci in, kot je zdaj moderno, s suhomesnato sceno za malo "popikat". Tudi notranji prostor je urejen podobno kot večina boljših italijanskih "birtij" (škoda, da imajo na mizi papirnate prtičke), v dveh prostorih je morda deset ali dvanajst miz, ki so se v času našega napada (kakšne tri ure) na enega najdaljših degustacijskih menijev v Sloveniji nekajkrat napolnile. Da ne bo pomote in da ne bo videti, kot da mladi gostinci strežejo samo šminkerijo, naj povemo, da običajno, a obilno kosilo (juha, dve različni mesnini, dve prilogi, solata in sladica) stane zgolj deset evrov, kar nekaj vinskih kapljic pa je mogoče dobiti za manj kot evro na kozarec.
Naš načrt pa je bil – kot rečeno – drugačen. Preskočili smo degustacijski meni s petimi jedmi, ki, mimogrede, stane več kot ugodnih 18 evrov, in se lotili daljšega z osmimi jedmi za 36 evrov, ki so mu dodali tudi svoj vinski, na dolenjske hribe vezan koncept. Zgolj korektna Šturmova belokranjska penina za začetek, recimo, zraven gre okisan pozdravček z regratom, govedino, kumaricami, čebulo in bučnim oljem. Prva jed je bil tris hladnih mesnin, domača salama, žajnof (omaka iz gorčičnih semen in vina), jezik s čebulo, skuto in peteršiljem ter rdečo redkvico, zraven pa še rezina klasične domače šunke. Na vse skupaj gre Šturmov beli vigrednik.
"Si upate pojesti dve juhi?" je prišel vprašat kar sam šef kuhinje. Mi se vse upamo. Prva juha je bila iz prekajenega mesa in na njo je kuhar izjemno ponosen, ker se mu zdi, da je zadel lokalno noto, da je iz nečesa, kar se je včasih jedlo v teh krajih, ustvaril nekaj pomembnejšega. V izredno okusnem napitku, v nekakšnem presežku goveje juhe, je veliko korenja in nekaj koščkov šunke. Naslednja juha, za del omizja je bila še bolj domišljena – kremna regratova juha z bučnim oljem in rženim kruhom. Mimogrede, jedi so bile dokaj lahke, kozarec Kerinovega sivega pinota pa je že čakal na potočne rake, ki jih strežejo v blekih ali, če hočete, dolenjskih krpicah, ki jim dodajo zvrhano mero zelenjave, predvsem bučk in pražene čebule. Kratek, a močan premor: sveži koktajl iz limonovega soka, mentolovega likerja in vodke.
Peto jed je najavila Kerinova modra frankinja, šlo je za svinjino, ki so jo kombinirali s praženo miniaturo krompirčka in mu dodali več kot očiten ščepec šetraja, ki je z nekaj zelenjave tvoril nek nov, poseben in bogat okus. Je po takšni jedi mogoče odpotovati še naprej? Pri vinu ni bilo dvoma – Šturmov modri pinot je bil najboljši napitek tistega dneva, podobno pa morda velja tudi za kočevskega jelena, ki ga je pokrival. Divjaka pripravijo s šparglji, lešniki, rdečo redkvico in koprivnim suflejem s popečeno čebulico. Mimogrede, sufle se brez težav obnese tudi kot samostojna jed.
Šturmov modri pinot je moral spremljati tudi solidno zbirko Goriškovih sirov iz Mokronoga, ki jim šef dodaja močno alkoholizirano domačo mešano marmelado. In še ni bilo konec. Ob sladicah, ki so jih ponujali, so stregli Keltisov polsladki muškat. Preskočili smo čokoladni sufle s kočevskim medom in se ustavili pri malinovem zavitku, hruški v cvičku z orehi in ne pretežki prekmurski gibanici. Lahko bi še kakšen sorbet, imajo malinovega in celo koprivnega, ampak ene meje so in ne premočan domač jabolčni "šnopček" je bil dovolj pred slovesom.
Povzetek
Oštarija je gostilna, ki se ob klasični slovenski kuhinji trudi tudi s povsem lokalno dolenjsko kuhinjo, ki pa jo očitno preoblači z novimi elementi in izumi. Hišni meni z osmimi hodi (s pozdravčki in sorbeti kakih deset ali enajst priboljškov) stane zgolj 36 evrov in ga zelo priporočamo.
Vinska karta je solidna. Največ je dolenjskih vin in običajnih primorsko-štajerskih favoritov. Nekaj malega je Italije in Francije, posebej pa imajo označena oranžna vina iz Slovenije in Italije.
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.