Najbolj znani krofi so dopolnili petdeset let

V gostišču na Trojanah, na pregovorni meji med Štajersko in Kranjsko, krofe pečejo že od leta 1961, po optimističnih napovedih pa bodo letos ob okroglem jubileju prodali že stomilijontega. Priznavajo namreč, da se kriza pozna tudi pri prodaji krofov, vendarle pa se za prihodnost trojanskih slaščic ni treba bati. Če jih ni pokopala avtocesta, ki je promet speljala skozi trojanski klanec namesto prek njega, bodo preživeli tudi to nevšečnost. Zgodba trojanskih krofov se je začela z Rajko Konšek, lastnico takratne Gostilne pri Konšku na Trojanah. V tistih časih so se v gostilni na malici ustavljali predvsem šoferji. Leta 1961 v času okoli pusta se je kuharica Rajka odločila, da bo gostom kot sladico spekla krofe, ki so nemudoma postali uspešnica. V prvem letu so jih prodali okoli 150 tisoč, zdaj jih pa le v nekaj dneh okoli pusta prodajo sto tisoč. Ob delovnikih jih sicer prodajo od tri do štiri tisoč dnevno, ob koncih tedna pa od sedem do osem tisoč.

V pustnem času niso nič boljši ali slabši kot sicer Kot je zagotovila Marta Gošte iz GP Trojane, nikakor ne drži, da bi bili krofi v času pusta zaradi povečane proizvodnje bolj sveži kot sicer, ko gredo počasneje v promet. "Sestavine so vedno sveže in tudi olje za cvrtje vselej redno menjamo," je zagotovila. Sestavine jim dostavljajo večkrat tedensko, gre pa za ogromne količine – moke in marmelade ne merijo v kilogramih, ampak kar v tonah.

O prepoznavnosti trojanskih krofov veliko pove dejstvo, da so uvrščeni med aktivne spominke v Sloveniji, prislužili pa so si tudi znak slovenske kakovosti SQ. Najbolj priljubljeni so še zmeraj klasični krofi, polnjeni z marelično marmelado, delajo jih pa tudi z vaniljevo kremo, oblite s čokolado in posute s kokosom ter z borovničevo marmelado. Prav borovničevi so največ pohval poželi v SiOL-ovem uredništvu, ko smo preizkušali pustno ponudbo krofov.

Dva krofa v enem Trojanski krofi med svojo konkurenco glede na velikost veljajo za prave težkokategornike, kar je nekaterim všeč bolj, drugim manj. Njihova teža se giblje od 19 do 21 dekagramov, zanimivo pa je, da gre pravzaprav za dva krofa v enem. Izrezan kos testa namreč pokrijejo še z enim, "sicer nimajo tako lepega venčka," je pojasnila Goštetova. Pred petdesetimi leti je ves postopek izdelave potekal ročno, zdaj pa so zaradi veliko večjih količin nekaj dela prevzeli stroji. Testo tako zamesijo strojno, preostanek dela pa še vedno opravijo človeške roke.

Medtem ko je zgodovina trojanskih krofov jasna, pa izvor teh ocvrtih kvašenih hlebčkov ni točno znan. Krofe si tako kot številne druge jedi lasti več držav oziroma narodov. Poznajo jih v praktično vseh državah srednje Evrope, svoje "donuts" imajo tudi čez lužo. Po nekaterih virih naj bi izvirali iz Nemčije, po drugih naj bi bila njihova avtorica dunajska kuharica Cecilia Krapf (v nemščini krofom rečejo krapfen), nekateri avtorji pa trdijo, da so krofe poznali že stari Rimljani.