Na obed v (hrvaško) Istro

Istra pravzaprav pozna dva tipa lokalov. Po eni strani gre za poceni konobe ali, če hočete, ponudnike kmečkega turizma, o katerih smo na naših straneh že pisali, po drugi strani pa za restavracije, ki so zaradi različnih razlogov (veliko) dražje. V obeh primerih običajno ponujajo klasične istrske dobrote, le da je v dražjih restavracijah več belih tartufov in pregovorno dragih morskih pošasti. Poznavalci domačini pravijo, da je njihova prihodnost ravno v konobah, kjer lahko gostom iz Slovenije, Avstrije in Italije ponudijo stvari, ki jih doma ne morejo dobiti. Naša odprava pa si je želela poskusiti obe vrsti ponudbe. Na začetku jesenske sezone smo šli na krajšo kulinarično pot, ki je opisana spodaj.

Konoba Buščina in podobne zgodbe

Konoba Buščina Slovenski gostje v Istri skoraj gotovo najbolje poznajo konobo v Buščini, kakšnih pet kilometrov od meje. Zdaj že tradicionalna konoba, kjer je več miz s slovenskimi kot s hrvaškimi jedci, na prvi pogled ne ponuja nič posebnega. Ima pa kar nekaj prednosti pred konkurenco. Predvsem jim kljub dobro pripravljenim lokalnim jedem uspeva zadržati razmeroma nizke cene, pa naj gre za istrski pršut oziroma mesnine, s katerimi začnete obed, ali za istrske fuže s tartufi. In morda je to tudi pravi trenutek, da še posebej pohvalimo njihovega orjaškega florentinca, ki smo ga tokrat prvič poskusili. Kakorkoli, v Buščini se človek lahko krepko okrepča že za manj kot 25 evrov, kar je v naših krajih, priznajmo si, kar težko. Ob številnih bolj ali manj zanimivih vinih iz okoliša imajo odprto zelo pitno in cenovno ugodno malvazijo Cuj, ki smo jo pili na simpatičnem vrtu ob zadnjih kolikor toliko toplih sončnih žarkih.

Mimogrede, če iščete kakovost in nizke cene, je treba ob Buščini omeniti tudi vse bolj popularno konobo Nono, ki je od naše meje oddaljena še dodatnih 15 kilometrov, pa tudi kmečki turizem San Mauro, ki je morda še za kak evro cenejši, malce bolj odtrgan, a z malce manj zanimivo vinsko ponudbo. Če se vam zdi Istra z oljčnim oljem in boškarinom celo preveč izumetničena, imate možnost poskusiti še bolj klasično zgodbo: v Zrenju pri Motovunu, pri Nežiću, strežejo izjemen ombolo na maslu, ki ga pospremijo s kravjim sirom in tartufi, cela malica pa ne stane niti 20 evrov.

Istrski tartufi in selitev kuharskega šefa

Zoran Čobanov v savudrijskem hotelu Kempinski Ko smo ravno pri tartufih, ki so pravzaprav osnova sodobne istrske kulinarične ponudbe: oče zgodbe o tartufih je Giancarlo Zigante, človek, ki je pred leti našel največji tartuf na svetu (1,31 kilograma). Poleg enega največjih podjetij v Istri ima tudi restavracijo in nekaj sob v Livadah, kjer dobite vse, kar je mogoče narediti iz tartufov, od hladnih jedi prek juh do sladic. Za konkretno ceno seveda.

Za podobno prestižno lokacijo velja tudi eden najboljših malih hotelov v Istri, pa tudi na splošno na Hrvaškem, San Rocco. Imajo notranji in zunanji bazen, pa še dislocirano picerijo in vinoteko v centru Brtonigle. In seveda izvrstno kuhinjo, v kateri stavijo na boškarina, tartufe in morske prebivalce. Ob vedno kakovostnih jedeh je nujno pohvaliti njihovo oljčno olje in izjemno širok vinski izbor, na katerem, je vse, kar se pametnega dogaja na Hrvaškem. San Rocco je hkrati tudi prejšnje delovno mesto kuharja Zorana Čobanova, ki ga je lani kupil prestižni hotel Kempinski Adriatic v Savudriji.

Verjetno niti nima smisla razpredati o tem, kako kakovostni so hoteli Kempinski. Zunaj sezone so tudi cenovno razmeroma ugodni, kar velja kdaj izkoristiti. Velja pa tudi, da imajo v svojih restavracijah vsaj korektno, če ne kar izjemne ponudbe. O našem, portoroškem Kempinskem smo nekoč že pisali, naša jesenska pot pa se je za hip ustavila v Adriaticu, streljaj čez mejo. Jasno, šli smo pogledat, kako kuha tisti Zoran, ki je zamenjal klubske barve. V restavracijo Kanova, ki ima pogled tako na Portorož kot Piran, naj bi prinesel več moderne kreativne kuhinje in še več Istre.

Recimo samosvojo istrsko fritajo s tartufi, jed, pod katero se tudi podpiše. Ali pa bučno juho s sladoledom iz gran padana. Ali pa boškarinove ličnice v teranu. Strežejo vina z vseh koncev Hrvaške, ampak osnova je v Istri, kjer prisegajo na Kabolo in na oljčna olja Mate. Degustacija kakšnih petih ali šestih jedi vas bo stala okoli 70 evrov. Mimogrede, za tiste, ki ste ljubitelji bolj klasične sredozemske kuhe, imajo v samem hotelu Kempinski restavracijo Dijana. Solata iz hobotnice, juha iz paprike s kapesanto, oblečeno v slanino, brancin v soli in čokoladni file v finalu. Kakih 40 evrov. Imajo vse hrvaške in svetovne avtorje, najboljše šampanjce in celo nekaj naših vin, mi pa smo se odločili testirati visoko alkoholna Claijeva dela.

Na rovinjskem griču

Čeprav med našim strokovnim občinstvom hrvaški kuharji niso tako cenjeni kot drugi sosedje, je treba povedati, da polpretekla zgodovina te države beleži nekaj izjemnih lokalov. V Zagrebu sta bila Marcellino in Prasac, sicer s povsem različnima konceptoma, čisto na jugu Istre pa je bila restavracija Valsabbion. Spomini zgoraj podpisanega na omenjene tri so lepi in čeprav je tudi v drugih delih Hrvaške nekaj solidnih lokalov (Pelegrini, Dubravkin put, Mala hiža, Batelina …), se zdi, da je središče hrvaške kulinarike trenutno v Rovinju. Jasno, ne gre za takšno kuhinjo, ki jo zadnja leta zapoveduje notranjost Istre. Več je rib in morja, manj je mesa, veliko je kreacij in več je vrhunskih vin iz tujine (tudi iz Slovenije).

V Rovinju hvalijo tri lokacije, vse so prestižne in nobena ni niti približno poceni. Ena je v dizajnerskem hotelu Lone, druga v hotelu Monte Mulini in tretja v žepni restavraciji Monte, na griču ob rovinjski cerkvi sv. Eufemije, kamor smo se namenili ob naši turneji po Istri. Nasmejani možakar je Daniel Đekić, za prijatelje Dado, ki lokal vodi skupaj z ženo Tjitske (uvozil jo je z Nizozemske). Vinska karta je morda malce krajša kot v okolici, a mnogo bolj natančna. Jedi pa, vsaka posebej, izum zase. Začnejo s tremi, štirimi ali celo petimi pozdravčki iz kuhinje in s šampanjcem. Končajo s tremi hodi sladic, vmes pa imajo vegetarijanski, mesni ali morski meni štirih ali petih jedi. Jedi so miniaturne, a ob vseh pozdravčkih in konkretni glavni jedi (odojek, leča s panceto, pena paprike, ocvirki …) jedec odide napolnjen in zadovoljen. Ob hrani ponujajo, če odštejemo Šampanjo, v glavnem lokalna vina. Iz jedi v jed močnejša …

Restavracija je opremljena podobno, kot so tiste prave z eno Michelinovo zvezdico v Italiji, čistoča in oblikovanje sta v prvi vrsti in čeprav tako kot pri nas tudi v Istri morda nikoli ne bomo na Michelinovem zemljevidu, je vredno poskusiti. Tako Dadove kreacije kot kreacije po notranjosti Istri. Istrani imajo namreč v nasprotju z drugimi deli Hrvaške in Slovenije natančno izdelan načrt, kako naj poteka njihova turistična zgodba. Če poenostavimo: jedec v vsakem trenutku, pa naj gre za prestižne restavracije ali konobe, dobi svoj košček Istre.