ženske
Nedelja, 17. 3. 2019, 4.01
5 let, 1 mesec
Intervju: Janja Štrumbelj, Le Potica
"Mnogi že dolgo ne govorijo več slovensko, še vedno pa pečejo potico" #video #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,01
7
"Gostince sem spraševala, zakaj v ponudbi nimajo potice, in vsi so rekli, da zato, ker ko jo enkrat razrežejo, se hitro izsuši, nikoli pa ne vedo, koliko je bodo prodali," je Janja Štrumbelj pojasnila, kako se je domislila Le Potic.
Janja Štrumbelj, avtorica Le Potic, ljubkih miniaturnih potičk, ki so v nekaj letih postale uspešne slovenske ambasadorke, je pred kratkim postala tudi prva in do zdaj edina certificirana proizvajalka slovenske potice.
V njeni delavnici v Škofljici smo jo ujeli v enem redkih zatišnih obdobij v letu, tik preden se začne velikonočna potična vročica. Povedala nam je, kako je po skoraj 20 letih pisarniškega dela presedlala v povsem drug poklic, kako se je domislila miniaturnih potic in na kakšne ovire je naletela na tej poti. Ob tem pa smo ujeli tudi vrsto nasvetov, kako se lotiti peke potice in biti pri tem uspešen.
Kako se je začela zgodba Le Potice?
Šlo je za splet več okoliščin. 17 let sem delala kot računovodkinja, nato pa sem dobila priložnost, da presedlam v drug poklic, v novinarstvo. Ukvarjala sem se predvsem s kulinaričnimi temami, kulinarika je bila moj hobi oziroma kar strast že od nekdaj. Vedno sem z užitkom kuhala, zanimajo me vina …
Dobila sem torej priložnost, da sem urejala kulinarične strani v reviji. Bilo je super, nato pa je prišla kriza in v tiskanih medijih so se začele težave. Takrat sem ugotovila, da bo treba nekaj spremeniti, da tega dolgoročno ne bom mogla več početi.
Predvsem pa sem si po 20 letih delovnih izkušenj želela iti na svoje, početi nekaj ustvarjalnega, obenem pa sama odločati, kaj, kako, kje in s kom bom delala. Želela sem si več svobode in možnost, da si sama razporejam čas za delo, družino in zase.
Najprej je torej prišla želja po lastnem poslu, šele nato zamisel o poticah?
Tako je. Razmišljala sem, kako bi lahko nekaj tradicionalnega ponudila na moderen način, o čemer se je takrat, pred petimi leti, veliko govorilo.
Potem pa sem se spomnila, da sem na novinarskih konferencah velikokrat opazila, da strežejo potico. Pripravili so kakšno veliko lepo potico, ki so jo rezali na majhne koščke, in vedno sem pomislila, kakšna škoda je je, ko pa je tako lepa in je ne nazadnje ni tako preprosto narediti.
Torej drži, da je peka potice zahtevna veščina?
Meni se ne zdi, prej bi rekla, da je to mit, ki se je ustvaril v zadnjem stoletju.
Zakaj še vedno velja, da je peka potice zahtevna, in zakaj po mnenju Janje Štrumbelj to ni nujno res? Izveste v videu:
Kako pa je bila videti vaša prva peka potice?
Prvo sem spekla ravno zato, ker sem hotela sama ugotoviti, ali je kaj na tem mitu o zahtevni peki potice. Poslušala sem mamo, babico in sosede, ki so se vedno pritoževale, da jim potica ne uspe, da ima luknje, da jim poči skorja … Nobena od njih pa ni raziskala, zakaj se jim to dogaja, niso poskušale izboljšati načina peke.
"Paziti je treba že pri zvijanju, potico je treba zviti čim bolj trdno. Že takrat lahko začutiš, da se ti pod prsti kje naredijo zračni žepki. Zato je pametno pri rokah imeti zobotrebec in jih sproti prebosti. Predvsem pa je treba potico čim večkrat prebosti po tem, ko ste jo dali v potičnik, in to vse do dna. Predlagam tanko kovinsko paličico, kot je pletilka, lesene niso tako primerne, ker lahko v potici pustijo kakšno trsko."
Jaz pa sem obiskala vse tečaje peke potice, ki sem jih imela v Sloveniji na razpolago, in prva potica, ki sem jo spekla, mi je uspela brez kakršnekoli težave. Nato sem se peke lotila tako, da sem nalašč denimo pekla pri odprtem oknu, s prepihom ali pa z mrzlimi sestavinami … in potica mi je vedno uspela.
V čem je torej trik, da je peka potice uspešna?
Kako pa se je rodila zamisel o majhnih, porcijskih poticah?
Tega sem se lotila povsem po učbeniško, raziskovati sem začela trg potice v Sloveniji, če lahko temu tako rečem, torej, kdo v Sloveniji ponuja potico, kdaj jo ponuja in komu. Ugotovila sem, da so takrat, leta 2013, turisti v Ljubljani lahko potico poskusili le v času božiča in velike noči, sicer pa sploh ne, čeprav smo potico ves čas oglaševali na prvih straneh turističnih prospektov in letakov kot našo najbolj znamenito jed.
Gostince sem spraševala, zakaj potice nimajo v ponudbi, in vsi so rekli, da zato, ker ko jo enkrat razrežejo, se hitro izsuši, nikoli pa ne vedo, koliko je bodo prodali. Tveganje z neprodanimi količinami je bil preprosto preveliko.
V tem sem videla priložnost – kako narediti potico, ki bo lahko dostopna hitro, ki bo vedno sveža, s čim manj odpada, in na misel mi je prišlo to. V kulinariki gre trend v smer "manj je več", sladice so vse pogosteje porcijske velikosti, torej bi bilo treba tudi potico ponuditi na tak način. Nato pa sem nekega dne v trgovini zagledala majhne modelčke, ki so bili kot nalašč, in rekla sem si – to je to.
Je izdelava majhnih potičk težavnejša od standardnih?
Na neki način je lažje, ker je vse manjših dimenzij in zato lažje obvladljivo. Pri potici je tako, da večja ko je, večje so težave. Iz tega vidika zato niso zahtevne.
Težje je bilo najti rešitev, kako zagotoviti, da bodo vedno na voljo, predvsem pa, kako iz podjetniškega vidika zagotoviti, da bodo uspešne, da se lahko torej iz njih razvije neki posel. Takoj mi je bilo jasno, da moram razmišljati o velikih količinah, o proizvodnji na veliko, torej za pogostitve, konference, poslovna darila …
Ste se kot novinka v podjetništvu, prvič "na svojem", soočili s kakšnimi ovirami, strahovi?
Na neki način ovira, po drugi strani pa tudi prednost je bilo to, da takrat, ko sem se lotila samostojne podjetniške poti, nisem bila več zelo mlada, imela sem več kot 40 let. Hčerki sta bili takrat k sreči že toliko stari, da sta bili dovolj samostojni in nista potrebovali dnevnega varstva, zaradi česar sem imela več časa. Podjetništvo te predvsem na začetku poti vzame celega tudi zato, ker si navdušen nad idejo in te ta posrka vase.
Po drugi strani pa sem imela v sebi tudi neko zavoro. Imela sem prihranke, neki kapital, s katerim sem lahko začela delati, tudi poklicne izkušnje, znanje ekonomije in računovodstva mi je prišlo zelo prav, da sem si znala ustvariti finančno sliko, kaj je treba doseči, kje so pasti in podobno.
Te izkušnje pa te tudi zavirajo, ker veš, kaj vse lahko gre narobe. Zato je strah morda celo nekoliko večji, kot če si mlajši. Ko si mlad, greš v to bolj "na glavo".
Toda na ta strah ne gledam kot na nekaj, kar bi me omejevalo. Nagnjena sem k temu, da sem previdnejša, raje se stvari lotim počasneje, a zato bolj gotovo.
Na začetku tudi niste imeli lastne delavnice?
Tako je, sprva je bila proizvodnja potičk pri Jezerških, oni so bili dejansko moji dobavitelji, jaz pa sem skrbela za dopeko in pakiranje. Tako sem delala prva tri leta, in to je bil precej dinamičen proces, veliko sem bila na cesti, potrebnega je bilo veliko usklajevanja.
Ko sem sodelovala v projektu Štartaj Slovenija, pa je vse skupaj preveč zraslo, da bi lahko še naprej delali tako. Ugotovila sem, da potrebujem svoj prostor, in k sreči sem ga našla tukaj v Škofljici, blizu svojega doma.
Omenili ste, da ste imeli sprva kot svoje kupce v mislih predvsem turiste. Kdo pa so zdaj vaši največji kupci?
Izkazalo se je, da so potičke še bolj kot za turiste zanimive za slovenska podjetja, predvsem v smislu poslovnih daril. Tudi ko potujejo v tujino, zelo radi s seboj nesejo potico, in te majhne potičke so se izkazale za idealen format. Pravzaprav me je presenetilo, da je večina prodaje šla v to smer, torej v poslovna darila.
Kar se turistov tiče, pa žal še nisem našla nekega primernega lokala, kakšne kavarnice, ki bi omogočala dopeko v živo in kjer bi lahko stregla resnično sveže potičke. To je moja velika želja, sanje, ki si jih še želim izpolniti.
V redni ponudbi imate potičke s šestimi okusi, orehove, pehtranove, makove, lešnikove, čokoladne in slivove. Kaj pa je najbolj nenavaden okus, ki ste ga do zdaj preizkusili?
Najbolj nenavadne potičke do zdaj sem pripravila na lanski Oblikovalski okuševalnici v okviru Meseca oblikovanja. Vsak od sodelujočih je dobil nalogo, da predstavi eno državo v povezavi s slovensko kulinariko, in jaz sem dobila Albanijo. Tako so nastale albanske "lepotičke" iz slanega testa, polnjene z ajvarjem (smeh, op. a.).
Bile so presenetljivo okusne, tudi vizualno so odlično izpadle, ker je bil polžek živordeč. Marsikdo se je najprej namrdnil, češ, z ajvarjem? Ko pa so poskusili, so bili vsi navdušeni.
"Ugotovila sem, da pravzaprav ni dobro, če je v prostoru, kjer pečemo, pretoplo, ker potem testo vzhaja prehitro, zaradi tega pa se potica rada sesede. V prostoru mora biti takšna temperatura, da vam je ravno prav, ko ste oblečeni v majico z dolgimi rokavi. Pri delu vam ne sme biti vroče, ker je potem vroče tudi potici."
Ste prva in do zdaj edina certificirana proizvajalka slovenske potice. Kaj to pomeni?
V Sloveniji smo zaščitili izraz "slovenska potica", poteka tudi postopek za zaščito v Evropski uniji. Ta zaščita pa pomeni, da če želiš prodajati potico z izrazom slovenska potica, za to potrebuješ certifikat.
Za certifikat pa moraš izpolniti vrsto kriterijev, od recepta do sledljivosti sestavin, načina dela, uporabe glinenih potičnikov določenih dimenzij … Zato se certifikat ne nanaša na miniaturne potičke, ampak le na "običajne".
Ta certifikat predvsem ščiti to prepoznavno obliko slovenske potice in pa neko osnovno oziroma najbolj znano recepturo. Zelo težko je reči, katera receptura je najbolj tipična, saj ima vsaka gospodinja svojo skrivnost, in prav to dela slovensko potico bogato, lepo in zanimivo, zato potica živi.
V Sloveniji se denimo sploh ne zavedamo, kako priljubljena in razširjena je potica v ZDA, v okoljih, kjer je veliko ljudi s slovenskimi koreninami. Sama imam z njimi veliko stika, ker prihajajo k meni na individualne tečaje peke potice. To so ljudje, ki za božič doma še vedno pečejo potico, ker je to počela njihova babica ali mama.
Pri njih se mi zdi fascinantno predvsem to, da v marsikateri družini že več generacij ne govorijo več slovensko, še vedno pa pečejo potico in vedo, da gre za slovensko tradicijo. Jezik se izgubi, potica pa ostaja in jim predstavlja simbol njihovih slovenskih korenin.
Preberite še:
7