Franci Cvetko - Kogl: kriv, v dobrem in slabem

Franci Cvetko prihaja iz zlate generacije slovenskih vinarjev, rojenih v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Gre za mojstre iz raznih slovenskih vinorodnih območij, ki so bili ob pravem času na pravem mestu, saj so s svojimi vini prihajali na trg ravno ob slovesu zasebnim vinarjem nenaklonjenega socializma. "Že naši očetje so v tem očitno videli neko perspektivo in začeli postavljati vinograde, mi pa smo bili v začetku devetdesetih let ravno prave starosti, da smo lahko celotno zgodbo zagnali," se spominja Cvetko. "Bili smo mladi, polni energije in idej, medtem ko so velike zadružne kleti, navajene prejšnjega sistema, ostajale toge."

Kraj, kjer trta raste že 500 let

Ko smo se odpravili v Prlekijo, je zares snežilo. V temi in gostem sneženju smo se skozi Veliko Nedeljo prebijali proti vrhu hriba, tam pa nas je ves razsvetljen pričakal veličasten dovoz, ki vodi do kleti in domovanja Francija Cvetka. Miza v veliki sprejemnici je bila že pripravljena in obložena, kot v kaki boljši kmečki gostilni z domačimi mesninami, sirom, s posebnim kruhom in še boljšim domačim bučnim oljem, pa še nekaj namazov je bilo pripravljenih na nas. Ampak, saj nismo prišli jest. In smo tudi res zelo po malem, kot kmečke neveste, pikali v prostoru, ki ni samo sprejemnica, ampak po malem tudi muzej družine Cvetko in Kogla. In da ne bo pomote – mojster je Cvetko, hrib, na katerem stoji posestvo, pa je Kogl.

Kogl arhivi prvič omenjajo že leta 1542. In ne le to – podatki iz popisov zemljišč kažejo, da so bili na tem hribu že takrat, pred skoraj 500 leti, zasajeni vinogradi. Cvetko ima na stenah v sprejemnici razstavljene vse dokaze, vso dokumentacijo. Pokazal nam je celo izpiske iz zemljiške knjige, v katerih so med lastniki omenjeni tudi sorodniki generala Rudolfa Maistra, po stenah pa so izobešene slike številnih generacij, ki so se izmenjevale v stavbi na vrhu hriba. Je pa družina Cvetko prva družina, ki v hiši tudi stalno prebiva. Prej je bila to "gosposka zidanica" oziroma počitniška hišica, kamor so se gospodarji pripeljali iz mesta, da bi se naužili narave (in vina), medtem pa so za posestvo skrbeli najeti delavci iz okoliških krajev. V vsakem primeru je posestvo po drugi svetovni vojni nezadržno propadalo, od hiše ni ostalo praktično nič, po pobočjih pa je namesto vina rasla zgolj koruza. Cvetkovi so leta 1983 posestvo kupili in vse skupaj več kot natančno prenovili. Zdaj mineva že več kot 20 let, odkar so se tudi dejansko vselili. Živijo in delajo na Koglu. In gospodar je že odpiral svojo rosé penino. Povedal je, da se je ravno popoldne ukvarjal s penečimi vini. "Čakali smo prave temperature," je razložil. Penine pripravljajo po klasični metodi in po drugem vretju je treba iz steklenic odstraniti usedline. "Nižja kot je temperatura, nižji pritisk je v steklenici. Če bi usedline odstranjevali pri normalnih temperaturah, bi iz steklenice izgubili pol vsebine," je pojasnil.

Sicer pa je seznam vin, ki jih Cvetko prideluje in prodaja, zelo obsežen. "Obstajata dva principa. Ali se usmeriš v eno deblo vin, recimo pinote ali rizlinge, ali pa na isti površini zasadiš ogromno različnih trt." Sam se drži druge poti, ker ga vedno znova zanimajo novosti. Na leto pridela od 30 tisoč do 40 tisoč steklenic, na dobrih šestih hektarjih vinogradov prevladujejo chardonnay ter renski in laški rizling, ima pa tudi nekaj eksotov, kot so auxerrois, sämling in syrah. Kot večni preizkuševalec novih sort je pred leti prvi začel tudi s kernerjem, ki takrat še ni bil na seznamu dovoljenih sort.

Brez biodinamike in samopromocije

Premika v ekološko vinarstvo oziroma biodinamiko ne načrtuje. Do tega, v zadnjem času tako priljubljenega in priznanega kmetijskega trenda ima precej zadržkov. "Z biodinamiko je enako kot z religijo ali filozofijo – v svoji osnovi je poštena. Dokler ne pride v roke ljudi, ki to speljejo v svojo korist. Zagotovo je med ekološkimi vinarji nekaj poštenih, velika večina pa se s tem ukvarja, ker je to trenutno nek trend in v tem vidijo možnost zaslužka," pojasni. "Vinarji se med seboj poznamo in vemo, za kaj gre. Nekdo se na enem hektarju gre biodinamiko, preostalih 36 pa je komercialnih. In na tistem hektarju potem gradi celotno biodinamično zgodbo." Njegov pogled je veliko bolj pragmatičen: "Če imaš pri sebi čisto vest, si prav tako biodinamik, ne da bi o tem govoril."

Glede žvepla, o katerem se ne morejo zediniti niti biodinamiki, ima podobno mnenje kot Joško Gravner: "Na fakulteti nam je profesor Colnarič dejal, da je žveplo nujno zlo, če pa se ne strinjamo, ima nek francoski inštitut razpisano visoko nagrado za tistega, ki bi zadevo izpeljal brez žvepla. Mislim, da nagrade še zdaj ni nihče pobral." V vinih, ki naj bi bila pridelana brez žvepla, vidi bolj prodajo zgodbe kot pa samega vina. "Ne vem, v čem je smisel prodajati vino, ki je brez žvepla, ob tem pa je neužitno." Ob debati o dobrih in slabih vinih bi se marsikateri pravoverni biodinamik držal za glavo, a Cvetko brez zadržkov vztraja: "Vina niso odvisna od mene, ampak jih diktira trg. Večina vinarjev se prilagaja okusu svetovnega trga." In kaj narekuje trg? "Če so bili pred leti priljubljeni bariki, da si okusil več lesa kot vina, se zdaj premikamo k tipom vina, ki so jih prinesle nove vinske dežele – Avstralija, Nova Zelandija, Čile ... Gre za sveža, mlada in zelo pitna vina." In k temu trendu se obračajo tudi štajerski vinarji.

Cvetko nikakor noče biti vinarski zvezdnik, pravi, da mu ni do samopromocije in se je izogiba. "Ko smo bili mlajši, smo bili vsi nekako primorani v to. Vendar pa imaš potem možnost, da s tem prenehaš." In kot pravi, je sam hitro sestopil z vrtiljaka marketinga in piarja, v katerega je vinarstvo tako močno vpeto. Cvetkovih vin od leta 1995 ni več na ocenjevanjih, pa čeprav je leta 1987 že s svojim prvim letnikom na tekmovanju v Ljubljani dobil edino veliko zlato medaljo med zasebniki iz celotne Jugoslavije. V začetku devetdesetih, ko je začel sodelovati z umetniki, pa se je odločil, da se bo znebil vsega preostalega – kot sam pravi – balasta. Zaveda se, da lahko zaradi takšnega odnosa trpi posel, a vendarle vztraja pri tem, da se v medijih pojavlja čim manj. Bojda je bil naš intervju tretji v zadnjih petih letih. "Nisem pravljičar, ne bom govoril, da sem zaljubljen v zemljo, vinograde, trto in sode. Kaj čutim do dela, ki ga opravljam, je izključno moja stvar." No, vino mu vendarle uspe prodati. V gostilnah ga je sicer kar težko najti, mu je pa uspelo prodreti v ZDA, kamor proda tudi do tretjino svojega pridelka.

Med vinom in umetnostjo

Bolj kot pripovedovalca vinskih zgodb Cvetka poznajo po dolgoletnem sodelovanju z umetniki in, jasno, po natančnem oblikovanju vinskih etiket. Hišni oblikovalec etiket je sloviti grafični oblikovalec Ranko Novak. S Cvetkom sta se spoznala leta 1998. "Kolikor sem ga poznal iz medijev, sem si ga predstavljal kot izjemno neprijetnega in nesimpatičnega človeka, kar sem mu pozneje tudi povedal." A ko ga je končno spoznal, je zraslo prijateljstvo, ki traja še danes. "Ranko je pravil: 'Jaz rad pijem, ti imaš vino. Jaz delam etikete, pa narediva tako.'"

Novak pa ni edini umetnik, ki je pustil pečat pri Cvetku. V posebnih serijah so prispevali svoje etikete Franc Slana, Franc Mihelič, Janez Bernik, Janez Boljka, Jože Ciuha in Jože Tisnikar, steklenice so s svojimi rokopisi opremili Tone Pavček, Dane Zajc in Svetlana Makarovič. Na Koglu so se mudili tudi fotografi Janez Pukšič, Jane Štravs, Stojan Kerbler, Dragan Arrigler, Tihomir Pinter in Joco Žnidaršič. Svojo omejeno izdajo vin je dobil tudi Leon Štukelj, "izjemen, neverjetno redoljuben človek," kot se spominja Cvetko. V vsakem primeru je zbir ljudi, ki so prihajali na hrib nad Veliko Nedeljo in na steklenicah pustili svoje sledi, impresiven, v prihodnje pa bo zagotovo še rasel. Na Cvetkovem posestvu se redno zbirajo oblikovalci, v zadnjem času denimo sodeluje z Robijem Ilovarjem in Jernejem Stritarjem, perspektivnima grafičnima oblikovalcema, ki s svojim delom že žanjeta priznanja na mednarodnem prizorišču.

A če se še za hip vrnemo k etiketam: v prostoru, kjer ima Cvetko razstavljena vsa svoja pomembna obdobja, je moč videti tako razvoj steklenic (od renskih do bordojskih) kot tudi etiket, od tistih zelo okrašenih (pozlačenih) pa do popolnoma poenostavljenih. "Na koncu bo steklenica brez etikete, brez zamaška in brez vsebine," je pokomentiral gospodar. Ko nam je pokazal svoje prve steklenice, nam je postalo jasno, kako radikalno je stvari spremenil Ranko Novak.

Etiketa ima nazobčan rob in spominja na znamko, na njej pa je le napis Mea Culpa in komaj opazen prstni odtis Cvetkovega palca. "Latinščino sem začel uporabljati pred dobrimi desetimi leti. Angleščina se mi je 'zagabila', ker je čisto 'pošalabajzana'." Začelo se je z vinoma Magna Dominica Albus in Magna Dominica Ruber. Magna Dominica je seveda Velika Nedelja, Albus pomeni belo, Ruber pa rdeče. Logično. Napis Mea Culpa in prstni odtis imata jasno in preprosto sporočilo – te roke so krive za vsebino steklenice. "Mnogi mislijo, da izraz Mea Culpa oziroma moja krivda pomeni nekaj negativnega, kot nekaj, za kar se kesaš. Pa ni tako. Pomeni lahko tako dobro kot slabo. Je priznanje, da si za nekaj kriv v dobrem in slabem."