Četrtek, 21. 7. 2016, 4.00
6 let, 4 mesece
Kod špilje: obilno kosilo na vzhodni strani meje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,73
1
Če se prek meje pri Bregani namenite proti Samoboru, na poti naletite na gostilno Kod špilje, ki jo predvsem hrvaška kritika izjemno ceni.
Tisto nedeljo smo si pogledali stari del Samobora, spili kavo in kozarec lokalne penine ter se po ovinkasti poti odpravili proti Špilji. Gre za votlino, katere ključ hranijo v veliki gostilni čez cesto, ta pa je po jami seveda dobila ime.
Kod špilje
Otruševec 17/4, 10430 Otruševec, Hrvaška
Telefon: +385 1 3375 888
Niti približno ne gre za nebogljeno malo gostilnico in tisto nedeljo je bila, milo rečeno, nabito polna. Dobro, da smo rezervirali. Goste, ki prej niso poklicali, so namreč serijsko odganjali z vrta, na katerem se je trlo Zagrebčanov, okoličanov in seveda Slovencev, ki so želeli za razmeroma majhen denar veliko jesti.
Pričakovali smo, da bodo na mize nosili preprosto domačo hrano v velikih porcijah, kar se je pozneje tudi zgodilo, je pa res, da veliko pozneje.
Naj pojasnimo: glavne jedi smo dobili skoraj dve uri po tem, ko smo zasedli svojo mizo. Stvari Pri špilji, streljaj od slovenske meje, namreč tečejo počasi - podobno kot včasih v nekdanji državi smo recimo na račun, ko smo že vse pojedli in popili, čakali pol ure. Očitno ne obvladajo takšnega števila gostov. Morda bi morali zaposliti še enega natakarja, saj jih je bilo očitno premalo.
A vrnimo se na začetek, ko so natočili kozarec penečega vina Bon Castello, ki ga pridobivajo iz terana. Škoda, da ni bil bolj suh. Je bil pa narezek zato obilen in raznolik ter podprt s tremi vrstami kruha in zelenjavo.
V glavni vlogi je blestela smetana, v katero je bilo potopljeno nekaj kosov mladega sira. Izvrstna in tudi kar nasitna kombinacija, kakršne v naših krajih še nismo srečali. Na sosednjem krožniku so se šopirili domača salama, šunka s hrenom, prekajen jezik, kravji sir, čebula in orjaški ocvirki, ki bi jih zlahka zobali ob kakšnem filmu ali tekmi. Še dobro, da smo si privoščili polovične porcije.
Narezek in mladi sir v smetani
Na juhe smo čakali predolgo. Je bilo pa vredno. Telečja z rezanci in zelenjavo je bila sicer skoraj enaka kot pri nas ob nedeljah goveja, v drugem jušniku pa je bila smetanova oziroma štrukljeva juha, ki je ob že tako gosti tekočini vsebovala dva velikanska sirova štruklja. Vtis je bil, da nihče ne zmore pojesti vsebine celega jušnika.
Ob solidni, predvsem hrvaško-slovenski vinski karti je treba povedati, da ob omenjenem penečem teranu na kozarec ponujajo zgolj Prinčičeva chardonnay in merlot. Odprti vini iz Goriških brd po manj kot evro za kozarec. Pili smo chardonnay, da ne kompliciramo.
Smetanova juha z gigantskim štrukljem - v porciji sta dva.
In lahko bi še bolj poenostavili, če bi se odločili za eno od treh tisto popoldne pripravljenih jedi: telečja krača, račka z mlinci in telečja pečenka. Drugače imajo v glavni vlogi jedi s teletino ali svinjino, pa naj gre za zrezke, pleskavice, jetrca ali kotlete. Ponujajo svinjske ribice z različnimi nadevi, sladkovodne ribe in nekaj divjačine ter bifteke. Kolin poleti ne propagirajo. Imajo pa zanimive, nasitne priloge, od praženega krompirja do njokov z gorgonzolo ali krompirjevih kroglic, polnjenih z brusnicami.
V ponudbi težkih in še težjih glavnih jedi smo pristali pri Gazdinem odrezku (Gospodarjev zrezek), kar pomeni zvit telečji zrezek, polnjen s hrenom, šunko in sirom, potem pa še ocvrt.
Gospodarjev zrezek oziroma ocvrt telečji zrezek, polnjen s hrenom, šunko in sirom
Jed, ki je, še posebej če ste prej jedli hladne predjedi in juho, ne morete premagati. Nam je ostala polovica in tudi pečena račka z mlinci ni šla do konca. Je pa treba reči, da sta bili jedi okusni, dobro pripravljeni in morda bi šli še bolj v slast, če se ne bi tiste nedelje v vrt tako močno uprlo sonce. Špilja je gostilna kot tiste v okolici Maribora, Ljubljane in Celja, oštarija za krepke nedeljske ali sobotne obede.
Pri sladicah je treba žalostno priznati, da je zmanjkalo samoborske kremšnite, zato smo pojedli orehnjačo, kot pravijo nekakšni orehovi potici, in gozdne borovnice, ki so jih kar preveč bogato oblili s sladoledom. Žganja niso ponudili, mi pa ga tudi ne bi naročili, saj smo na hladne predjedi čakali 49 minut, na juhe še dodatnih 51 minut, na glavne pa še 30 minut. Sladice so bile hitro, račun pa čez pol ure. Preveč, da tega ne bi opazili, čeprav nismo jedli slabo, sploh ne.
"Orehnjača" in borovnice s sladoledom
Povzetek
Gostilna, ki kuha za goste iz bližnjih večjih mest. Pri špilji ne komplicirajo, recepti izvirajo iz domače lokalne kuhinje, ker seveda pomeni, da gre za težke, pretežno mesne jedi z bogatimi prilogami, rib in divjačine je le za vzorec. Jedi so izvrstno pripravljene, a kaj, ko scenosled teče prepočasi.
Vinska karta je bolj popolna kot v podobnih slovenskih postojankah. Kabola, Coronica, Kozlović, Ilok, Tomac, Peršurić, Matošević, Arman, Duboković, Degrassi, Tomić, Korak, Krauthaker, Adžić in Enjingi od domačih ter Tilia, Movia, Ščurek, Batič ter Grace od tujih, oprostite, od naših. Škoda, da imajo na kozarec zgolj Prinčiča.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
1