Kakšnega okusa je demokracija?

Ali jedilnik v menzi državnega zbora vpliva na zakone, ki so sprejeti tisti dan, je bilo samo eno izmed vprašanj, ki sta si jih Miha Mazzini in Andrej Plahuta zastavila med iskanjem idej za Memefestov razpis na temo demokracije hrane. A ker bi raziskovanje vpliva parlamentarne prehrane na slovensko zakonodajo slonelo na slabih virih podatkov, sta svojo idejo razširila na svet in se odločila raziskati, kakšna je povezava med nacionalno kulinariko in demokracijo v tej državi.

Čeprav je že sam obstoj takšnega povezovanja podatkov bolj kot ne hec, pa izsledki niso presenetljivi. Plahuta je namreč povezal bazo 150 tisoč receptov iz spletne strani food.com, z indeksom demokracije, kot ga beleži revija The Economist. Medtem ko je recepte razbil na sestavine, je države razdelil v štiri skupine glede na stopnjo demokratičnosti: na demokratične, dobre ter težavne in avtoritarne države.

Podatke sta prikazala v grafu, v katerem je velikost krogcev odvisna od števila elementov v njem, medsebojna bližina pa odraža korelacijo med njimi, in ugotovila, da večja demokratičnost družbe sovpada z večjo porabo sladkorja, vanilje in drugih dražjih sestavin, precej več pa je tudi predelanih sestavin. Nizek demokratični indeks sovpada s hrano, ki je pripravljena iz osnovnih, nepredelanih sestavin, ki so pogosteje surove.

Pri tem seveda poudarjata, da indeks demokratičnosti pripravljajo v londonskem podjetju, ki izdaja revijo Economist, ter da ta morda bolj kot družbeno strukturo odraža bogastvo in moč držav, saj na lestvici vodita regiji Severne Amerike in Zahodne Evrope, medtem ko nizek demokratični indeks pogosto signalizira državo, v kateri ima Zahod ekonomske interese.

In katera sestavina je najbolj demokratična? Mazzini in Plahuta ugotavljata, da je to vaniljev ekstrakt, medtem ko mejo med demokracijo in avtoritarnim sistemom predstavlja čebula, ki je značilna za "dobre" države. Česen je značilen za težavne države, medtem ko v avtoritarnih sistemih kraljuje korenje. Najbolj avtoritarne sestavine so različne vrste poprov, kar pomeni, da je avtoritaren sistem začinjen in pekoč, medtem ko je demokracija bolj blagega okusa, saj so prevladujoče demokratične sestavine sladke, prevladujejo oreščki in koruzni izdelki, kot sta koruzni škrob in sirup.

Univerzalni sestavini, ki se pojavljata povsod enako, sta sol in voda, med najbolj pogostimi pridevniki za hrano pa se v demokratičnih državah, verjetno kot sinonim kakovosti, pojavljajo švicarski, avstrijski in švedski.

In kako na terenu prepoznati razliko med težavno in dobro državo? Mazzini meni, da po tem, katero pijačo vam ponudijo. V težavni državi bo to na primer vino, v dobri pa voda.