Jesti v Benetkah in preživeti

Naša odprava se je lani v tem času sprehodila po Krku in občinstvu poskušala svetovati, kje naj se hrani, da bodo dnevni na otoku v času večerje okusnejši. Našteli smo pet ali šest solidnih gostiln s poudarjeno ponudbo jadranskih prebivalcev. Letos smo se odpravili v Benetke, zavedajoč se, da bo potrebnih mnogo več spretnosti, da bomo, prvič, tako dobro jedli in, drugič, da ne bomo obubožali. Benečani pri dobri hrani ne poznajo milosti. Drugače povedano: hrana v Benetkah je draga, tako draga, kot je draga znamenita kava na trgu svetega Marka.

Bourdainov beneški duet Nekaj restavracij in gostiln smo poznali še iz časov, ko je bilo v denarnicah več evrov, nekaj malega pa smo si pomagali z nasveti najpomembnejših, še najbolj z Anthonyjem Bourdainom, ki v svojih kulinaričnih TV-oddajah gledalcem razlaga, kam je treba na obed. Poiskali smo spisek gostiln, ki jih je v Benetkah izkusil in za katere tako rekoč zastavlja svoje ime. Najprej smo šli kakšnih štiristo ali petsto metrov od Markovega trga proti vzhodu.

V majhni konobi z imenom Mascaron so imeli ob sedmih zvečer na voljo še tri ali štiri mize, široke kakšnega pol metra in oddaljene ena od druge nič več kot deset centimetrov. Utesnjeno sceno je potenciralo pet velikih plastičnih sodov sumljivega "domačega" vina, na steni je bil šef gostilne fotografiran (tudi) s Silviom Berlusconijem. "Lahko dobimo kakšno belo furlansko vino, ki ne bo iz plastike?" Jasno, da lahko in prispela je buteljka belega vina iz Veneta. Natakar, ki nas je poskusil opehariti, je bil potem kar malce užaljen, ko je moral vseeno po furlanski tokaj.

Gostilna se je počasi polnila predvsem z angleškimi in ameriškimi gosti, ki so imeli v glavi isto idejo kot mi: tu je jedel Bourdain. Ampak mešana ribja predjed s tako bedno ponudbo gumijastih malih ribic ne more prepričati niti na kaki utrujeni veselici, kaj šele v Italiji. Sledili so neproblematični šparglji z jajcem, solidni špageti z rakovico, porazna (beneška) jetrca s čebulo in povprečen florentinec. Natakarji so hiteli, da bi nas čim hitreje odslovili, da bi bile mizice pripravljene za druge Američane, Angleže in Ruse. Nobene romantike – pa saj je po pravici povedano niti nismo pričakovali. Na koncu so na mizo na hitro vrgli še panakoto s karamelo in pobrali 75 evrov vsaki osebi. Povsem drugače kot na televiziji.

Naslednji večer smo rezervirali v Al Covo, le kakšnih dvesto metrov stran po malih uličicah beneškega labirinta. Ponudba je bila malo širša in vinska karta je obetala več. Tudi povsem znosen, a predrag amarone. Rdeče vino je pogojevalo manj rib in lahko so ponudili rigatone z jagenjčkovim ragujem ter ocvrte bučne cvetove, polnjene z rikoto. Škoda, da so stregli hudo počasi, saj so tako razprodani, da natakarji komaj gledajo. Za tri jedi na osebo smo porabili kar tri ure, torej čas dveh nogometnih tekem. Naslednja jed je bila namreč že glavna: taljata piemontskega goveda in na drugi strani premajhen ocvrt telečji kotlet. Mimogrede, mize so bile še manjše kot v Mascaronu, a jedi so bile bolj duhovite. Za 100 evrov na osebo smo imeli možnost dveh jedi in sladice (na koncu so ponudili ultra čokoladno torto) in omenjeno vino. Drago in neprijazno, čeprav hrani v celoti ni kaj očitati.

Različni Michelinovi napotki Morda se je bolj pametno kot Bourdainovih nasvetov držati napotkov najstarejšega francoskega vodiča. Michelinov vodič boljše lokale ocenjuje po zvezdicah in trenutno jo imata dve restavraciji v samem središču Benetk. Prva je na Markovem trgu, gre za podružnico ene najboljših restavracij na svetu, Le Calandre v Padovi, le da se v Benetkah imenuje Quadri. Gre za eno najdražjih večerij, ki si jih lahko zaželite v počasi potapljajočem se kraju. A za razliko od omenjenih Bourdainovih konob delujejo kot dobro naoljen stroj v prvem nadstropju stare kavarne. Jedi so del svetovne kreativne kuhinje in se ne vežejo zgolj na beneško kuhinjo, čeprav gre v večini za morske reči. Tudi vinska karta je natančna in izdatna, na koncu pa lahko kupite celo izredno oljčno olje, ki ga pridelujejo prav za njih. Kot rečeno, škoda, da so cene (pre)visoke za slovenske žepe, špageti s šparglji so 40 evrov, file brancina pa kot glavna jed 70 evrov.

Podobna restavracija, ki pa je v zadnjem času izgubila obe Michelinovi zvezdici zaradi menjave kuharja, je ob obali v hotelu Metropole. Za velike denarje ponujajo menije z sedmimi ali osmimi jedmi, v finalu pa znajo pripraviti tudi (kaj pa drugega) goloba. Pripravite 150 evrov na osebo skupaj s pripadajočimi vini.

Michelin na srečo svetuje tudi z drugimi ocenami, tako lahko najdete tudi restavracije, ki ponujajo veliko za manj denarja. Če greste z Markovega trga proti zahodu, čez kakšnih 200 metrov srečate lokal La Caravella. Prostor je majhen in nabit, ponujajo izključno ribe, a cene so veliko znosnejše kot v Quadriju ali Metu. Še eno presenečenje, ki ga priporočajo, je Trattoria Alla Madonna blizu mosta Rialto, tudi v tem primeru ponujajo ribje juhe, črno rižoto ali "šaor", ampak cene so bistveno nižje. Zgolj za 30 evrov na osebo že dobite meni treh ali štirih jedi, je pa na žalost, verjetno tudi zaradi cen, Alla Madonna največkrat povsem nabita.

In če sklenemo, samo kilometer ali dva iz Benetk se stvari povsem popravijo in nič čudnega ni, če boste enako ponudbo v smeri Furlanije dobili tudi trikrat ceneje kot v Bourdainovih konobah. Le golobov in vonja po kanalizaciji bo nekaj manj.