Gostišče Mlakar: preprosta večerja med lovci

Loška dolina je v zadnjem času dobila veliko medijske pozornosti z vodno katastrofo, ki je odprla mnogo vprašanj, na katera pričujoča rubrika nima odgovorov, manj pozornosti pa je deležna ena najbolj klasičnih gostiln v naših krajih. Gostišče Mlakar tako po zunanjem kot po notranjem videzu in po ponudbi spominja na podobne lokale, ki jih je nekaj v vsaki slovenski pokrajini. Jedi iz železnega repertoarja skoraj vsake gospodinje takšne gostilne potem pripravljajo vsaka malce drugače, imajo različno vinsko ponudbo, različno prijazne natakarje in kakopak različne cene.

V vrhu tovrstne ponudbe, morda bi kdo celo rekel v višjem rangu, sta Skaručna in spodnji Kirn, nižje uvrščenih je tudi kar precej, a se jih v naši rubriki izogibamo. Če se pošalimo: vsako leto kakšno takšno obiščejo ocenjevalci avstrijske izdaje vodnika Gault Millau, jim napišejo previsoko oceno in se malce osmešijo. Mlakar je, naj že na začetku povemo, nekje vmes. Imajo nekaj izjemnih lastnosti, predvsem gre za pregovorno prijaznost ekipe in za izjemne sestavine, iz katerih pripravljajo obede.

Pri Mlakarju smo bili v zadnjih petih ali šestih letih trikrat, vedno na večerji. In tudi tokrat ni bilo drugače. Škoda, da na začetku ne ponudijo hladnih mesnin, glede na to, da so tudi lovska gostilna in da ponujajo prenočišča (na Bookingu imajo neverjetno oceno 9.1). Skratka, ob vsej lovski sceni bi se prilegel kak jelenov pršut ali medvedova salama. Še posebej, če vemo, da v okviru prenočišč ponujajo kar malce adrenalinske oglede medvedov v naravi.

Namesto hladnih mesnin so imeli pri roki ocvirkovko, ki smo jo kakopak takoj zmazali, ravno toliko je še trajala, da smo lahko napadli veliki skledi goveje in gobove juhe. V vsakem jušniku je bilo kakšnih pet ali šest porcij na osebo, kar je celo za naše povečane notranje organe prevelik zalogaj, zato je precej tekočine ostalo. Žal, saj je Mlakarjeva goveja juha ena najboljših v naših krajih. Čeprav razen domačih rezancev, korektnih začimb, dodanega korenja in prave temperature ob postrežbi ni nič posebnega, bi težko našteli tri bolj bogatega okusa. Podobno je bilo z gobovo juho. Hišni recept narekuje čorbo, v kateri je nekaj zelenjave in krompirja, nekaj jurčkov posušijo in zmeljejo, potem pa dodajo štorovke, lisičke, jurčke in šampinjone. Bravo.

Morda je največja težava gostišča vinska ponudba, saj je nabor vin skromen: teran, cviček, cabernet sauvignon, pinela in janževec. Povezani so z vipavskim Avinom, ob takšni hrani pa bi morali imeti v kleti še kakšno buteljko, ki bi se merila predvsem z lovskimi krožniki. Naše omizje se je namreč spopadlo z Avinovim cabernetom, ki mu ni kaj očitati, a saj veste, kakšna konkurenca iz Brd bi ponudbo lepo popestrila.

Pri glavnih jedeh smo se lotili jelena v omaki, ki so mu dodali žlico brusnične marmelade. Redko mehko in okusno meso, čeprav ni šlo ravno za klasičen lovski recept. Zraven smo na sredo mize dobili še svinjska rebrca, spet je šlo za ogromno porcijo, ki jo je spremljal bogat krožnik prilog: sirovi štruklji, praženo zelje, pražen krompir in neprepričljivo korenje z grahom, pa še skleda listnate zimske solate s krompirjem je šibila mizo. Obilno. A gostje v skoraj povsem razprodani gostilni, na eni strani turisti ali kar lovci iz tujih dežel, ki pri Mlakarju spijo in lovijo, ter množica tistih, ki so praznovali, ker se decembra praznuje, si z velikanskimi porcijami ni belila glav in tudi vino je teklo v potokih.

Se pa tudi mi nismo držali nazaj. Preslišali smo, da imajo jogurtovo strjenko, sadno kupo in palačinke ter naročili pohorsko omleto. Čeprav je bila okusna ter testo pravo, mehko in sladko, lahko zapišemo, da je škoda, ker ne naredijo loške in jo poboljšajo z brusnicami oziroma kar je še gozdnih dobrot v okolici. Izum bi strokovna javnost sprejela odprtih rok, pa še bananam in ananasom se ne bi bilo treba voziti na dolgo pot iz Ekvadorja v deželo medvedov.

Cene? Nekje smo prebrali, da gre za razmeroma drago gostilno. Lahko rečemo, da to ne drži. Juhe so po tri evre, pa ne dobite zgolj enega krožnika, priloge in solate so tudi po tri evre in spet je treba reči, da jih ni malo. Večina mesnin v radodarnih količinah je po osem evrov, kozarec vina en evro, edino pohorska omleta za dve osebi je deset evrov. Za 15 evrov na osebo si jedec torej krepko opomore, kar je sicer nujno, če mora ponoči na oprezanje za medvedi.

Povzetek

Nepretresljiva ponudba, a izjemno pripravljene jedi, pa naj gre za juhe, mesnine ali ocvirkovko.

Vinska ponudba ne dosega ponudbe hrane, imajo nekaj standardov (janževec), ki jih je davno povozil čas, in znosnega vinarja Avin iz Vipavske doline.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.