Gostilna Žeja: med Italijani na Vipavskem

In če se prav spomnim, je pred leti v tekmovanju za najbolj debelega in veselega Slovenca zmagal stari gospodar. Mladi mu v tako ekstremnih tekmah sicer ne sledi, pa vendar je obilnejši od večine obiskovalcev. Gostje, to je bilo zlahka ugotoviti, tudi na tisti vikend, ko smo jih obiskali, prihajajo iz italijanskih krajev, iz območja torej, ki si želi predvsem dobro in poceni jesti. Pravzaprav jih zelo visoko ocenjujejo tudi italijanski vodiči, zlasti l'Espresso, ki piše, da je Žeja ena od najboljših gostiln v Furlaniji in Sloveniji, zato niti ni čudno, če je bil tisto popoldne v Ozeljanu (spet) prvi jezik italijanščina.

Pri Žeji strežejo v bistvu dva menija, eden je vezan na morsko hrano (od karpačev do golaža iz sipic in rib v pečici), drugi pa naj bi predstavljal nekakšno kombinacijo vipavskih jedi, ki jih malce po svoje pripravijo pri hiši. Od našega zadnjega obiska so se še malce bolj posvetili ribam in malce popravili vinsko ponudbo, a še vedno nimajo vinskega lista (kot tudi niso ponudili jedilnega), vendar lahko izbirate med že kar korektnim odprtim Mavričevim rdečim cuveejem, Klenart malvazijo in Cigojevim belim cuvejem, najti pa je mogoče tudi nekaj malega vipavskih buteljk. Ponujajo Jamška, Stegovca, Vipavsko klet in Nafo.

Še vedno v začetku ponudijo popečen kruh z namazom iz črnih oliv. Naročili smo mesno ponudbo in Mavriča, na mizo so dodali klasičen bel kruh in zgodba se je začela odvijati dokaj hitro, čeprav je bila v glavni jedilnici takšna gneča, kot da bi imele štiri italijanske družine poroko – ali pa sedmino, kot v prvem delu Botra. Ker se nismo odločili za ribe, smo dobili dokaj poenostavljen obrok, ki se je začel s pršutom. Odkrito? Lahko bi ga pojedli še nekaj več, meso je bilo skoraj sladko, ne pretanko narezano in v hipu je izginilo z mize. In tudi v drugi fazi ni bilo nobenega dvoma, sicer tudi nismo imeli (več) drugih možnosti, a pri Žeji smo vedno radi jedli (zeliščne) raviole s smetano, sirom in slanino. Ker je bil na mizi kruh, smo ga mazali po krožniku, ko raviolov že dolgo ni bilo več. Je pa težko ugotoviti, ali je bilo premalo raviolov ali je bila omaka predobra. Verjetno oboje. Morda je bila naša napaka tudi to, da namesto mineštre, ki je menda prehitro pošla, nismo naročili ribje juhe, ki jo naredijo iz jastoga, škampov in bele ribe.

In medtem ko so mize, dobesedno nabite z italijanskimi gosti, dobivale nove in nove, sicer miniaturne krožnike školjk in drugih manjših morskih živali, smo bili mi praktično na koncu. Zato, ker smo jedli meso ali zato, ker se nismo prej naročili? Nismo ugibali, v vrvečem vzdušju nabitih soban je bila namreč taljata (pametno oddaljena od kosti) verjetno vrhunec dneva. Izjemno sočno meso. Med začimbami je kraljeval rožmarin, dodali so pečen krompir in zeleno solato, v katero pomešajo veliko fižola.

Pri sladicah radi prinesejo vse, kar imajo, v majhnih dozah: jabolčna krostata, kremni sladoled z ribezom in robidami, jajčni šado s čokoladnim prelivom, viljamovka, kuhana v teranu, čokoladni mus z lešniki, panakota in jagodni preliv. Ni bilo slabo, a kaj, ko se sladki muškat, ki so ga ponudili, ni ujel z melodijo. Na koncu so ponudili še Fructalov pelinkovec (do Ajdovščine je res samo korak), sladek teranov liker, ki bi morda celo bolj spadal k sladicam, grapo in limončelo. Žganice in likerje so dali zastonj, a še vedno, takole prek prsta, lahko izračunam, da je dobro imeti v žepu kakih 35 do 40 evrov na osebo (brez pijače, seveda), da človek v Ozeljanu brez strahu malica.

Povzetek

Klasična primorska gostilna, ki je, bolj kot našim namenjena italijanskim gostom. Morski del ponudbe obsega veliko predjedi iz malih jadranskih prebivalcev, celo morske juhe, in jasno jadranske ribe za veliki finale. Ponudba, ki ni vezana na morje, je veliko manjša.

Vinske karte nimajo, če pa povprašate, vam naštejejo vipavske vinarje in le za odtenek Obale in Bricev.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.