Gostilna Triglav: lokalna kuhinja v zdravilišču

Turistična mesta v Sloveniji bi seveda morala imeti vsaj korektno gostinsko ponudbo in vsaj načeloma bi lahko rekli, da se tega držijo. Bled ima restavracijo Triglav 1906, v Rogaški Slatini sta Aleksander in Kaiser, za Portorož in Piran skrbi Sophia v Kempinskem, pa še kaj bi se našlo, Kranjska Gora ima ob Skipassu še nekaj gostišč, v Dolenjskih Toplicah je Oštarija … Malce pešajo v Prekmurju in Podčetrtku, a če smo dovolj zbrani in spretni, celo tam ali v neposredni bližini kaj najdemo.

Pred nekaj meseci pa so novo gostilno dobili v Dobrni. Za te kraje je dotlej veljalo, da kakšne kakovostnejše kuhinje ne premorejo, kar lahko potrdi tudi naše moštvo, ki je pred leti po knajpanju želelo nekaj pomalicati. Svetovali so nam kar hotelsko večerjo – nedoločljivo ocvrto ribo s tatarsko omako in limono ter dodatkom pomfrita. Gostilna Triglav, ki je sicer le del ponudbe prenovljenega hotela Triglav, je na srečo ubrala drugo pot. Pot, ki ob hotelu in veliki gostilni prisega tudi na manjšo slaščičarno in trgovinico, kjer je mogoče za domov dobiti tudi nekaj njihovih produktov, recimo čebulno marmelado.

V svetlem, celo presvetlem lokalu imajo tri jedilnice, veliko, malce hladno, ki ji rečejo Triglav, ter manjši Amalijo in Veroniko. V ozadju vrtijo slovenske popevke, kar obiskovalca rahlo pomirja, a zdi se, da je oprema skoraj preveč moderna, še posebej potem, ko se človek loti branja jedilnega lista, ki v velikem delu ponuja lokalno kuhinjo. Če bi vprašali Firsta, bi mize oblekel v malce bolj domače prte ter vsaj veliki jedilnici privoščil kakšno preprogo in separe. A kot rečeno, scenografija in glasbeno ozadje sta obetala razmeroma prijazno večerjo, ki ji ni bilo ničesar očitati.

Začeli so z zelo sladkim borovničevcem, ki so ga dobili pri bližnjem kmetu Založniku in ki je nadomestil polsladko srebrno penino, ki nam tisti večer ni prijala. Iz kuhinje so pozdravili z domačo salamo, pašteto, že omenjeno čebulno marmelado in s pripadajočo košarico različnih kruhovih izdelkov, od belega do bučnega in takšnega s semeni sončnice. In potem se je začelo branje razmeroma bogatega menija, ki ga ločijo na lokalne oziroma sledljive jedi in na tiste malo bolj imenitne, med katere spadajo bifteki in podobna dražja jedača. Prve so cenejše, da ne rečemo zelo poceni, druge so občutno dražje in za našo odpravo gotovo manj zanimive.

Jedi, ki imajo lokalni pečat, na jedilnem listu poudarjajo z znakom Dobrote Dobrne, mi pa smo jih srečali že pri prvem pravem dejanju, ko smo se lotili hišnega narezka, sestavljenega iz mesnin okoliških kmetov. Zaseka, jelenova in svinjska salama, izjemna bunka, mlad sir z bučnim oljem, vloženi jurčki in (presenečenje) krepka doza slivovke, ki nam je ni uspelo spiti do konca.

Preskočili smo krožnik s kraškim pršutom, ob katerem prinesejo brinjevec, in prekajeno postrv ter se raje lotili tatarskega bifteka. Gre za veliko porcijo, ki jo opremijo še bolj bogato kot narezek: čebula, paprika, šampinjoni in zeliščno maslo poskrbijo, da se že tako velika porcija (za eno osebo) zdi še večja.

Podobno ne skoparijo s toplimi predjedmi. Imajo eno od najbolj bogatih, če ne kar najbolj bogato govejo juho na tem delu planeta: v krožniku prispejo na mizo domači rezanci, jetrni žličniki, koščki govedine in korenje, ki jih potem zalijejo s krepko govejo juho. Gre za lokalno dobroto, kot so zapisali, in enako velja tudi za tris testenin, ki ga sestavljajo ajdov krapec, žlikrof z zaseko, rezanci s črno trobento in celo poširano jajce. Morda bi jajce lahko tudi izpustili, vendarle gre za porcijo, ki bi lahko bila tudi glavna jed. Dejstvo pa je, da so bile vse tri vrste testenin pripravljene, kot je treba.

Morda je škoda, da tisti večer niso imeli ognjiščne pogače in vitanjske klobase, ki ju obljublja jedilni list, po drugi strani pa, kot smo že omenili, nismo želeli večerjati klasičnih biftekov. Razmislek je trajal kar nekaj časa, morda tudi zato, ker je vedno korekten Gaubejev sivi pinot zamenjal Ščurkov Up, ena od najboljših slovenskih rdečih zvrsti po okusu omizja. Saj veste, steklenica Upa ni poceni, v Dobrni pa so ga prodajali po kolikor toliko zmerni ceni in odločitev je padla – nanj bodo šle koline. Dobili smo klasične krvavice in pečenice, kopico praženega krompirja in še več kislega zelja. Kar zadeva nas, lahko porcije mirno zmanjšajo.

Sladice v gostilni Triglav so palačinke vseh vrst, tudi s čokoladno marmelado, ocvrta jabolka in množica tort, ki jih pripravljajo pri ljubljanski Rustiki. Vzeli smo tortici Triglav in Siciljanka, ki potrebujeta še nekaj dodelave, ocvrta jabolka in palačinke pa bomo poskusili drugič, ko se ne bomo že prej tako neustrašno najedli. Še dobro, da nam je na koncu ostala slivovka, ki je nismo spili pri narezku.

Povzetek

Lokalna in moderna kuhinja v prenovljenem hotelu v Dobrni ponujata očiten korak naprej v ponudbi kraja. Priporočili bi, da se še bolj usmerijo v lokalno ponudbo, za kar imajo očitno vse možnosti in kanale. Je pa veliko vprašanje, kaj bodo v lokalno ponudbo uvrstili poleti, ko je na sporedu manj salam in kolin.

Vinska karta je primerna kraju. Imajo veliko štajerskih vin, od Gaubeja do kleti Dveri Pax, Pullus, Zlati grič, Sanctum in Radgonske kleti. Na drugi strani je nekaj Primorcev, na kozarec pa ponujajo bolj ali manj sumljivo slovensko klasiko cvičkov, teranov in refoškov.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.