Gostilna Šurc: zvrhani krožniki za narode treh meja

Šurc, Mojmir in seveda Žerjav so tri gostilne s podobno ponudbo, ki v različnih obdobjih prepričujejo občinstvo s podobnim okusom. Včasih je bil Žerjav, kakšnih 500 metrov stran od Šurca, temelj slovenske ponudbe ocvrtih piščancev, potem se je vse skupaj začelo obračati in marsikaterega gosta so prevzeli pri Šurcu. Z ocvrtim krompirčkom, cvrtjem perjadi in obveznim ocvrtim sirom.

Šurc ima zdaj širšo, a ne ravno kreativno ponudbo. Recimo skoraj predrage hladne predjedi, (20 evrov za pršut za dve osebi, enako je s tatarskim biftekom), že dolgo znano in preprosto dobro govejo juho s palačinkami in njeno kolegico z zdrobovim cmokom, pardon, žličnikom, pa še nekaj drugih juh. Tudi pri glavnih jedeh je izbor širok kot redkokje, a kot rečeno kakšne inovativnosti ni pričakovati. In je gostje niti ne pričakujejo, v povprečju naročajo pršut, juho in zrezke.

Na pozno sobotno popoldne so pri Šurcu potihoma vrteli Avsenike, ki so jim pomagali Slaki in še mnogo modernih ustvarjalcev kakovostne narodno-zabavne umetnosti. Pred gostilno skoraj ni bilo parkirnega prostora, v gostilni pa je bilo komaj kaj prostih miz, tako da so morali streči tudi v sobi s točilnim pultom. Gremo naprej, smo si mislili, pa nas je prijazni natakar hudomušno zadržal. "Počakajte nekaj minut, mislim, da imam eno mizo."

Čez pet minut smo sedeli v središču velike jedilnice, ene najbolj avstrijsko urejenih sob v naših gostiščih. Morda je treba povedati, da je Šurc v celoti natančno urejena postojanka, pa naj gre za fasado, za neverjetno količino rož na oknih in ob vhodnih vratih, za prenovljena stranišča ali za mize, stole, klopi in prte. Vse je prilagojeno dejstvu, da bo gost dobil nekakšno domačo hrano po receptu, ki je blizu tradicionalnim vzorom za severno mejo.

Začeli smo z mešanim narezkom, ki naj bi za 13 evrov zadostil eni osebi, pa se je izkazalo, da ob razmeroma konkretni ceni zadovolji vsaj dvakrat toliko lačnih ust. Na krožniku so sodelovali izredno mehak, a slasten pršut, budjola, domača salama, podpovprečen in nezanimiv sir ter nekaj oliv in feferonov. Saj ni bilo slabo, ampak človek bi si na Gorenjskem naslikal bolj zanimivo sliko hladnih mesnin. Je pa vprašanje, ali goste to sploh zanima in ali so za to pripravljeni plačati.

Podobno je pri vinski ponudbi. Pri Šurcu lahko dobite vsa najbolj znana slovenska vina, recimo Martinčičev cviček, Hrvatinov refošk, pa haložana, janževec, rebulo, teran … Na začetku smo pili Lisjakovo belo, potem pa so v kleteh našli tudi eno buteljko, sauvignon Ventus iz vipavske zadružne kleti. Od buteljk imajo še srebrno penino. Premalo, bi lahko rekli.

Ena od osnov kuhinje pri Šurcu je goveja juha. Že nekaj časa imajo morda najboljšo s fritati, v zadnjem času pa so dodali tudi takšno z zdrobovimi žličniki. In niso naredili napake, bili so čvrsti in okusni.

Še ena izmed stvari, ki so jo kljub rahli prenovi ponudbe in okolja pri Šurcu obdržali, je solatni bar, ki sicer prehudo spominja na devetdeseta, ko so si gostje, bog ve, zakaj, želeli sami pripravljati solato. Kakorkoli, solatni bar pri Šurcu je lepo zapolnjen in tudi zaradi velike potrošnje so solate sveže, da lahko gostom pomagajo pri težkih, toplih mesninah s spremljajočimi prilogami, ki sledijo. Veliko zelja in stročjega fižola je pospremilo polovično porcijo slastnega ocvrtega piščanca za deset evrov, veliko ocvrtega krompirčka in še več praženega krompirja pa je pomagalo orjaškemu ocvrtemu zrezku telečjega porekla za 14 evrov. Pripravljen je bil po slovensko, ne preveč tanek, a okusen in nasiten.

Če lahko rečemo, da pri Šurcu cene niso najnižje, lahko po drugi strani omenimo, da so porcije jedi razmeroma velike, verjetno večje kot pri konkurenci. Za konec priporočajo še vse vrste palačink, a mi se nismo dali in smo naskočili jabolčni zavitek, ki ni bil prav nič posebnega, smo pa zaradi oddaljenosti izhodiščnega mesta odklonili ponujene viljamovko, refoškov liker in pelinkovec.

Povzetek

Gostilna, vpeta v okolje tromeje, ki ima ob najprometnejših konicah le malo prostih miz. Ob goveji juhi, ocvrtih piščancih in praženem krompirju ponudijo še marsikatero drugo mesnino in brez sramu tudi čevapčiče. Jedi so odlično pripravljene, porcije pa velike kot redkokje.

Vinska ponudba ne prinaša ničesar, kar bi preseglo običajno ponudbo bifejev, in morda je to najšibkejša točka gostilne. Haložan, janževec, refošk in cviček pač ne morejo pospremiti vsega, kar so sposobni skuhati in speči.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.