Gostilna Sokol: zaslužkarji nasproti Stolnice

Človek kar težko skrije navdušenje nad načinom in sredstvi, s katerimi je povsem klasična, lahko bi rekli celo povprečna gostilna, sicer res na izjemni lokaciji v Stari Ljubljani, sesula vso konkurenco. Značilna ponudba za turiste, v času našega obiska so bili za kakšnimi tridesetimi ali štiridesetimi mizami samo tuje govoreči, dosega ponudbo v najbolj klasičnih turističnih centrih Evrope. V Sokolu smo jedli eno zadnjih poletnih nedelj in v treh urah basanja s hrano so se gostje za določenimi mizami zamenjali tudi po trikrat, kar je za naše kraje ali za stanje v naši državi skoraj neverjetno. To, da se turisti po obedu za spomin še fotografirajo z natakarji v narodnih nošah, je pa zgodba o uspehu sama zase.

Če preidemo k stvari: na vratih stoji velika kičasta lutka starega oštirja z menijem v rokah, na katerem je s kredo napisano: Illy coffee, hišno pivo in slovenske jedi. Ja, Sokol je gostilna, v kateri vas postrežejo natakarji v tipični slovenski narodni noši, saj ponujajo tipično slovensko hrano. Pa jo res? Odgovor je lahko samo: ne bo držalo. Jasno, ker imajo lignje, imajo čevapčiče in ražnjiče, da o francoski čebulni juhi niti ne razglabljamo. Ampak kaj pa turist iz daljne Azije ve, kaj je slovenska jed. V resnici je Sokol gostilna, ki posluje v vseh pomembnih jezikih in z vsemi jedmi, ki si jih človek izmisli. Imajo tudi široko vinsko ponudbo, na žalost je večina boljših vin dostopna zgolj v steklenici. Na kozarec imajo najraje svoja vina, ki jih za njih polnijo v briški zadružni kleti. Treba pa je povedati, da cene vin niso šala, Batičev rosé, po katerem se je najlažje znajti, ker ga ima večina boljših gostiln v Sloveniji, je kar 33 evrov, kar je celo dražje od najdražjih gostiln v Ljubljani, recimo od Asa.

Preskočili smo peneče napitke – najbolj so ponujali španski Freixenet – in se sprijaznili s povprečnim hišnim briškim chardonnayem za velikih 3,29 evra na kozarec. Med prebiranjem obsežnega jedilnega lista smo hitro videli, da velike večine ponudbe ne bomo uspeli poskusiti, zato smo se poskušali (pri tridesetih stopinjah) lotiti najbolj značilnih in ne preveč težkih jedi. Hladni narezek za dve osebi (za 19 evrov) vsebuje vse, kar ponujajo med hladnimi jedmi, torej karpačo, pršut in sir, pa še tatarski biftek in jelenovo budjolo. Imajo še znosno piščančjo pašteto, ovito v pršut in polnjeno s figami v konjaku, imajo pa, jasno, tudi solato iz hobotnice, kapreze in sirove krožnike. Iz ponudbe za vsakega nekaj so tudi juhe. Mi smo poskusili omenjeno čebulno juho, nekoliko neobičajno začinjeno, v kruhu, kar pretežko za poletne čase. Goveja na drugi strani je bila povsem nezačinjena, zato je bilo treba situacijo reševati naknadno.

Tudi naprej, pri toplih predjedeh, ni veliko res slovenske hrane, razen če seveda ne menite, da so testenine, ki nosijo v imenih mesti Milano in Bologna, naše. Seveda, imajo tudi rižoto z jurčki, šampinjone na žaru, pečen radič s slanino, sirom in belim vinom, hkrati pa ponujajo hišne specialitete. To serijo zastopajo divjačinski golaž, telečja obara in Prešernov zrezek, ki ga (presenetljivo) opremijo s pršutom, jurčki in sirom, ne pa s figami ali s kakšnim kozarcem alkohola. Včasih pri ustvarjanju novih jedi pomaga zgolj osnovno poznavanje zgodovine, ampak pri Sokolu to ne moti ne ustvarjalcev ne tuje publike, ki je tisto nedeljo na ulici v vrsti čakala, da bo lahko zavzela svojo mizo.

Med glavnimi jedmi se radi pohvalijo s kmečkim krožnikom (koline, rebrca) in divjačinskimi krožniki (jelen, srna, merjasec), ki jih opremijo s štruklji, cmoki, repo in zeljem – velike, težke porcije. Sledijo še vsi mogoči zrezki, solate, omenjeni čevapčiči, ražnjiči (tudi v kombinaciji z imenom mešano na žaru) ter kranjske klobase in če se morda sliši že kar presenetljivo, imajo tudi vse vrste rib, morske in sladkovodne. Takšne eksotike si naša ekipa v gostilni nasproti Stolnice ni privoščila. Konec koncev smo bili v Ljubljani in vzeli smo povsem znosen ljubljanski telečji zrezek z ocvrtim krompirčkom in solato, na drugi strani pa puranov zrezek z logičnim imenom Sokol, ki ga postrežejo v težki smetanovi omaki in da se človek dobro naje, dodajo še mocarelo in paradižnik. Do tukaj smo nadaljevali s chardonnayem Bagueri, ki je sicer veliko bolj resno vino od hišnega, je pa cena znatno višja kot v drugi lokalih, ki ga ponujajo.

Kaj pa sladice? Tudi v tem primeru dobite skoraj vse, kar hočete. Recimo težko, a res dobro pripravljeno nutelino torto, panakoto ali pa prekmursko gibanico in vse vrste palačink. Morda je najbolj logična odločitev zavitek z jabolki in skuto. Na koncu iz svoje serije žganic najbolj vztrajno ponujajo medene izdelke in človek se temu skoraj ne more izogniti. Počasi je bilo treba končati, na mizo je že čakalo nekaj novih turistov, ki jim ni težko plačati od 30 do 35 evrov za štiri jedi.

Povzetek

Turistična gostilna, ki se prodaja kot klasična slovenska, pa je bolj mešanica vseh jedi, ki se trenutno dobro prodajajo. Sokol ponuja vse od palačink do čevapčičev in od divjačine do kolin. Jedi so pripravljene solidno in ne težijo h kreativnim presežkom.

Vinska karta je solidna, a predraga – Movijino Veliko belo je kar 70 evrov. Imajo tudi nekaj štajercev in veliko primorcev.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.