Četrtek, 8. 12. 2016, 4.11
6 let, 6 mesecev
Gostilna Šempeter: gostija s krškopoljskim prašičkom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,28
V zadnjem obdobju smo bili dvakrat v Bistrici ob Sotli, saj smo dobili zagotovilo, da se trudijo in da so s svojo kuhinjo vse bližje slovenskemu vrhu.
Gostilna Šempeter
Bistrica ob Sotli 9, 3256 Bistrica ob Sotli
Telefon: 03 580 42 22
Pri Šempetru v zimskem obdobju strežejo v jedilnici, ne na letnem vrtu, ki članom naše odprave pred časom še posebej ni ustrezal. Jedilnica je nekaj povsem drugega, takšna prava, kot jo imajo številne naše in avstrijske kmečke gostilne.
Zdi se, da je tudi vinska karta za odtenek naprednejša in čeprav gradijo na lokalnih vinih, se vidi, da imajo vina iz vse Slovenije, saj prav vseh okusov okoliška vina ne morejo zadovoljiti. A vsaj za uvod je nekaj izjem, ki potrjujejo pravilo. Recimo Kerinov sivi pinot, ki ga menda zmanjkuje celo samemu vinarju, po 2,6 evra za kozarec. Tako karakternega in konkretnega sivega pinota ne boste zlahka srečali.
Solidna, ne presladka, je tudi penina Svetega Petra – Šempetra, seveda –, ki jo za gostilno pridelujejo v Puklavčevih kleteh, drugače pa sta na voljo še Pintaričeva penina Chander in Isteničev No. 1. Pri belih se najdejo Kelharjeva in Šekoranjeva strukturirana vina, Zorenč – Hohnjec ponuja sladka, pri lahkih belih pa sodelujejo še Kralj, Molipači, Marof, Pečnik in Matjašič.
Tudi rdečo stran zastopajo vinarji iz vzhodne polovice države, edini med Primorci je Štoka, pozneje pa se je izkazalo, da sežejo tudi čez mejo, k vinogradom legendarnega hrvaškega generala Petrača, ki meša merlot s cabernet sauvignonom.
Hišni narezek s salamo, budjolo, panceto krškopoljca, račjo pašteto in mladim sirom.
A v sobotnem popoldnevu je napovedoval umirjen tempo, treba se je bilo vrniti v centralo, spremljati Ilko, zato pitja ni bilo preveč. So bile pa jedi zato obilnejše. Mali narezek, ki stane poštenih 3,5 evra, je vseboval merico račje paštete, par koščkov budjole, panceto krškopoljca, domačo salamo in nekaj mladega sira. In zahteval od nas, da pojemo nekaj črnega kruha. Klasičen uvod v nasprotju s tlačenko, ki jo povaljajo v bučnih semenih in obogatijo z ocvrto repo.
Tlačenka v drobtinah bučnih semen in ocvrta repa
Še korak naprej je juha, ob bogati goveji juhi smo si naročili še korejevec, gosto čorbo, v kateri imenu primerno prevladuje korenje v rumeni in rdeči izvedbi, dodajo pa mu še fižol. Prva velika jed večera, bi lahko rekli, v kateri kljub bogatemu okusu ni prav nobenega mesa – za vegane.
Korejevec oziroma gosta juha s korenjem in fižolom
Na splošno je prav, da gostilne, kot je Šempeter, poskušajo z več lokalnimi posebnostmi in ena od takšnih je zagotovo krškopoljska svinjina. Iz te sestavine kuhajo in pečejo nekaj različnih jedi, daleč najboljši je konkreten kotlet na žaru. Zdaj ko vemo, da so maščobe omenjenega prašička pravzaprav zdrave, če že ne kar zdravilne, smo ga še raje pojedli skupaj s pečenim krompirčkom in z zelenjavo na žaru.
Pri Šempetru strežejo v času, ko se leto počasi poslavlja in se rojeva novo, tudi koline in del omizja ni hotel odgnati misli na slovensko posebnost.
Krožnik kolin, med katerimi je blestela predvsem krvavica.
Pečenica, pol krvavice in majhen kos krškopoljske pečenke, povezani s kislim zeljem in zajemalko praženega krompirja, so se izkazali za konkretno popotnico. Ob mesninah gre kozarec Marofove modre frankinje; ne govorimo o prekmurskem Marofu, ampak o kmetiji iz Bistrice ob Sotli – ali pa zvrst modrega pinota in modre frankinje, ki ga za gostilno umeša bližnja Pintaričeva klet, vse skupaj pa je uvod v sladice.
Ob meji so najbolj ponosni na svojo kozjansko kruhovo potico s pregreto smetano, imajo hišno gibanico in štruklje z izabelo. Ni neumno poskusiti vseh treh v majhnem odmerku za 3,5 evra.
In če je kakšna možnost in če se ne bojite policijskih zased na cesti proti Brežicam, prinesejo še domače jabolčno žganje renete, po imenu avtohtonih jabolk, ali pa kak bolj poseben konjak z vzhoda. Mimogrede, če se naročite, spečejo tudi kopuna, degustacijski meni, v katerem zberejo bolj ustvarjalne jedi, je po 18 evrov, klasična kosila z juho, mesom, prilogami in sladico pa že po 10 evrov.
Povzetek
Gostilna na Kozjanskem, ki išče svojo pot med lokalnimi sestavinami in moderno, skoraj ustvarjalno kuhinjo. Najboljši so, ko se lotijo krškopoljskih dobrot, kopuna, korejevca, kruhove potice …
Vinska karta je zanimiva in, kot je potrebno, vezana na lokalne vinarje. Za odtenek je tudi vin iz drugih koncev Slovenije, cene kapljic pa so ugodne.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
