Gostilna Šekoranja: pri bizeljski klasiki

V teh krajih je bilo naše "krdelo" že velikokrat in vedno smo bili zadovoljni, včasih celo zelo zadovoljni. Domače vino človeka ne pospravi z nog, hrane, čeprav zelo klasične, je veliko in vedno je dobro pripravljena, cene so zmerne, da bi bile težko bolj. K Šekoranji hodijo navadno skupine, pa naj imajo v rokah glasbena orodja z mehom, ali zgolj bližnji Zagrebčani, ki si po napornem tednu želijo še kaj več, da ne rečemo veliko več. Naš obisk je bil, vsaj na začetku, bolj informativne narave, hoteli smo se samo prepričati, ali so stvari še takšne kot pred nekaj leti, potem pa je začelo leteti po mizi. Kozarec ali dva vina bi, pa malo šunke … Pa se je obrnilo drugače.

Vina so tako lokalna, da bi bila bolj težko: Istenič, Molipači, Pintarič in lastna produkcija. Jasno, začeli smo z mehurčki že znane Barbare, ki jo pripravlja sosed Istenič, naprej pa smo najprej pili hišni sauvignon in na koncu še kozarec modre frankinje. Mimogrede, pri Šekoranji imajo tudi karto žganic, na njej pa vse od domačih brinjevcev in borovničk do slivovke in viljamovke.

Kot rečeno, prišli smo na hladne mesnine in v tej prvi od štirih rund je bilo takole: šunka, salama, vratovina, slanina, tlačenka, zaseka in sir, pa še špehova salama kot specialiteta za povrh. Menda normalni jedci s tako pisano in obilno ploščo nimajo težav, mi pa smo komaj dihali, pa se je šele začelo. Gospodar se je nekajkrat priključil k mizi, nekaj malega bentil čez državo, ker mu je z mejo vsaj delno odrezala hrvaške goste. Ampak to bo Evropa počasi spremenila. Med toplimi jedmi imajo ocvrti sir in štruklje vseh vrst, mi pa smo, kot moramo, zahtevali dobro gobovo juho in še boljšo govejo s fritati. Upam, da se ne ponavljam, če rečem, da je bilo tekočin res veliko (kakšni trije ali štirje krožniki na osebo).

In potem je sitemu gostu težko, ko mora za glavno jed izbirati med pohano piško, obema pečenkama, med zrezki vseh vrst in živali. Imajo še postrv po tržaško, bograč in srno, v sezoni pa, jasno, tudi koline in pečeno račko. Naše omizje je sklenilo nekakšen kompromis. Vzeli smo nekaj lažjega – kuhano govedino, in nekaj pernatega – pečeno račko. Ob kroketih in mlincih je bilo vse skupaj še malce bolj domačno, a res (pre)obilno. Takšne stvari se navadno rešujejo s "šnopčki", a še takšen brinjevček te ne spravi na noge, če v finalnem delu poskusiš vinski šato, in mi smo seveda ga. In še enkrat – bil je dober in težak.

Povzetek

Tisto, čemur rečemo tipična slovenska kuhinja (čeprav to morda niti ni povsem), na Bizeljskem združujejo v gostilni Šekoranja. Izjemne hladne mesnine, ogromne porcije juh in korektne glavne jedi.

Vinska ponudba je morda celo preveč lokalno orientirana, lastna produkcija je kar solidna, okolica pa je znana in morda za kakšnega gosta celo premalo kakovostna.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.