Gostilna Na gradu: lokalna zgodba za domače in turiste

Je pa res nekaj, na Ljubljanskem gradu smo dobili hranilnico, ki ni nikoli prazna, velikokrat polna in ob konicah razprodana. Za Ljubljano in domovino v celoti v časih depresije velja, da gostilne niso razprodane – Na gradu pa se mi je v enem tednu to zgodilo dvakrat. Razmeroma dobra hrana, razmeroma dobre cene in dober imidž, ki ga ima v uvodu omenjena trojica v glavnem mestu, pač daje svoje. Čeprav me je pred časom nek kulinarični kritik opozoril, da je to povprečen lokal srednjega razreda, ki lastnikoma, ne Franku v Kobaridu ne Asu v Ljubljani, ne seže do kolen. No ja, ampak tega niti nočejo.

Ko sem prvič stopil na vrt takrat ravno odprte gostilne, so imeli tri ali štiri etikete vin, steklenico Slavčkove rebule je natakar razbil ob mizi, od hrane pa "pohane" perutničke in neko kvazijoto. Ko smo se odpravili tja na volilno nedeljo, je bilo že skoraj vse v redu, le pri glavnih jedeh so se še lovili. In ko smo ocenjevali prejšnji teden, je bilo skoraj vse pod nadzorom, vključno s staro slovensko popevkarsko sceno, ki jo vrtijo v ozadju. Ob razmeroma posodobljenem razumevanju grajske notranjosti, ki je namenoma ali pa slučajno podobna z Michelinovo zvezdico pohvaljeni restavraciji Gellius v sosednjem Oderzu, poskušajo obdržati lokalni, ljubljanski, ali bolje ljubljansko-primorski, delno pa tudi obče slovenski značaj jedi.

Škoda, da človeka od mize loči debelo steklo, a zdi se, da je to zato, da hitreje pospravljajo. A kruh z bučnimi semeni je že dober kot kruh. Tudi pozdrav iz kuhinje, mešana telečja in svinjska pašteta, oblečena v sezamova semena, ni deležen neodobravanj. In šele pomanjkanje nam všečnih penin (imajo veliko Isteniča in Radgone), nas je pognalo k močnejšemu, a zelo sladkemu alkoholu: borovničevec, orehovec, teranov liker. Vina, velika večina tistih, ki so vpisana, so lahko tudi na kozarec, izhajajo s Primorske. Hišna zgodba je že omenjeni Slavček, ki nas je za evro spremljal na začetku, potem pa sta svojo priložnost dobila še bolj dodelana Blažičeva Rebula in novinec v našem grlu, Blažičev rdeči cuvee, za katerega lahko najdemo samo lepe besede.

Hrana? Po pozdravčkih smo se prebijali skozi jedi, ki naj bi bile za grajsko dvorano najbolj specifične, saj ne drži več, da Na gradu lahko dobiš zgolj nekaj jedi: najprej smo poskusili kremo iz topinamburja s kandiranim paradižnikom in klasičen hladen, a kar malce prekisel rostbif iz Hiše Franko. Med začetnimi zgodbami ponujajo še bolj lokalni domači šalam in toplo "ocvirkovco" pa tudi polenovko na belo z rženim kruhom z rdečo papriko. Pri juhah tistega večera ni bilo jote, kar je pri mizi poželo veliko neodobravanja, še posebej zato, ker je bilo v Ljubljani res hladno. Je pa zato prispela kokošja juha z jajčnimi vlivanci in jušno zelenjavo, stregli pa so tudi ješprenjčkovo mineštro. Vroče. V vsakem primeru smo poskusili tudi dokaj klasične skutne cmočke s panceto in zimskim radičem. Med toplimi ponujajo še solidne krompirjeve njoke v omaki iz telečje ličnice.

V zadnjem času je še največ sprememb ali raje novosti med glavnimi jedmi. Kljub kranjski klobasi ali Fondinem brancinu in hrbtu divjega prašiča z zanimivimi prilogami smo se, vsaj pri perutničkah, vrnili v ne tako dolgo zgodovino gostilne in ugotovili, da ne glede na soliden pražen krompir in domačo majonezo (pa tudi sprejemljivo ceno) ne gre za hranilo, ki ga bomo veliko jedli. Ocvrte perutničke so celo tukaj samo ocvrte perutničke. Več pohval je bilo za mleto p'lento na kamnu s skuto in zabelo pancete. Že sliši se hudo lokalno, kajne. Pri sladicah smo se družno lotili gratiniranih skutnih palačink z zabajonejem, po domače s šatojem. Ostale možnosti smo že poznali: kobariški štruklji so dobri, a po celem meniju kar pretežki, kremšnita in štrudl sta tradicionalna, fige v rumu s sladoledom iz rozin in praženimi mandlji pa po receptu že kar orientalsko sladke.

Na koncu radi ponudijo še različne tolminske sire, naše omizje pa je že pogledovalo po žganju. Prinesli so močnejšo dozo kraških rožic in slivovke, menda Popetove ostre domače. Aja, če boste pojedli vse jedi po vrsti v večjih porcijah, gostilna Na gradu ni zelo poceni, če vzamete manjše porcije vseh petih faz, boste odšteli 35 evrov, a bolje od tega je vzeti degustacijski meni, ki vam bo vzel za Ljubljano ne previsokih 30 evrov.

Povzetek

Gostilna, ki se očitno razvija v veliko in dobro prodano ljubljansko postojanko. Lokalne slovenske jedi, nekaj več je primorskih, nekaj malega ustvarjalnosti in nekaj čiste komerciale, kot so ocvrte perutničke.

Vinska karta je preprosta in razmeroma poceni. Na kozarec je mogoče dobiti veliko vina, prednjači pa ponudba primorskih tekočin, nekaj imajo penin iz drugih regij, da o strumni četi žganih napitkov niti ne govorimo.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.