Gostilna Devetak: konkretna izkušnja Svetega Mihaela

Pri Devetaku je stara gostilna, organizirana tako, da je mogoče veliko jesti in na koncu še prespati. A ker je Gorica z avtocesto tako blizu, le še kakšno uro iz Ljubljane, bodo imeli verjetno več obiskovalcev iz matice v prostoru za malice kot v posteljah. Tako smo razmišljali po tem, ko smo se najedli na vrhu prelepega imena Sveti Mihael.

Gostilna Devetak

Brezici 22, San Michele del Carso (Vrh Svetega Mihaela), 34070 Savogna d'Isonzo (Sovodnje ob Soči), Italija

Telefon: 0039 0481882005

Stvari pa so potekale, kot je v Italiji navada, v korektnem tempu. Najprej so brez kakšnega velikega pompa nalili treviško penino, mi pa smo se odločili za degustacijski sprehod Brinj, ki naj bi za 42 evrov ponazarjal jesenski del tega, kar je pri Devetaku treba poskusiti. Kuharjev pozdravček je prišel v obliki malih palačink, ki so jih namazali z Zidaričevim sirom Tabor, obenem pa smo zavrnili vinsko spremljavo po kozarcih, ko smo v enem najobsežnejših seznamov vina zagledali Simičevega belega Teodorja iz leta 1998 za bornih 25 evrov. Ali cena drži? Drži, če je napisano.

Teodor (ki bi v Ljubljani vsaj dvakrat presegel Devetakovo tarifo) je bil z nami do glavne jedi, do takrat pa smo še pred uradnim startom menija poskusili rezino pršuta iz Saleža in dve rezini domače salame iz Mirna, pa še Sancinovo oljčno olje – treba se bo navaditi, da ima skoraj vsaka jed znanega proizvajalca. Prva uradna jed je bil Jesenski lonček, tekoča polenta z jurčki, polita z izjemno peteršiljevo kremo s sončničnimi semeni in sirom Tabor. Sledil je nekakšen sendvič ali bolje princes krof iz "fanclov" s kremastim kraškim sirom, ki je imel priloženo kislo kumarico in sladko kumarično marmelado. Spet kombinacija lokalne hrane in izuma nove jedi. Mimogrede, vse marmelade, od ringlojeve do repine, izdeluje Devetakova hčerka Sara.

Še ena jed v jesenski seriji je bil odprt raviol divjega prašiča, ki so mu dodali lastne jajčevce. Sijajna jed se razvije kot kakšen mali golaž in slediti bi moral resen kos mesa. Pa se ne zgodi tako. Na mizo prinesejo raje kozarček skoraj sladkega vina. Vinar Puiatti je zmešal sauvingnon in traminec v vino Aurato, gospodar pa je dodal krožnik sladkih svaljkov s cimetom in slivami. Pri Devetaku imajo radi podobna presenečenja, radi stvari presekajo, potem pa nadaljujejo v enakem ritmu.

Simčičevega bisera Teodorja iz 1998 je zmanjkalo in svetovali so kozarec vina Rivarosa, ki ga Schiopetto naredi iz merlota in cabernet sauvignona. Korajžno vino, je komentiral Avguštin Devetak, ko je na mizo postavljal kose zajčjega hrbta, ovitega v svinjsko mrežico z dodanimi jurčki, polento in špinačo. Konkretna jed. Devetakovi so znani po tem, da se pri njih človek obilno naje, in tega jim tudi ob našem obisku ni uspelo skriti.

Takoj po glavni jedi se je začel ples sladkih poslovilnih jedi – recimo češenj v češnjevem soku. Natočili so sladki španski moscatel naranja, ki mu aromo dajejo lupine divje pomaranče, in ga povezali z zmrzlino, ki se je kopala v akacijevem medu in omaki bele breskve. Potem je gospodar od nekje prinesel grozdno žganje Capovilla, ki ga italijanski mojster proizvaja iz Gravnerjevih tropin rebule, in čeprav je šlo za močno 51-odstotno žganje, so tako meringe kot čokoladni bravniji in bomboni dobili svoj prostor v želodcu.

Naj na koncu omenimo, da je našteta hrana, ki smo jo pomalicali, sicer le del orjaške Devetakove ponudbe, ki jo spreminjajo glede na letne čase. Gostilna je bila tisti petek polna, cene so bile glede na Ljubljano znosne, porcije velike, vinska karta pa enciklopedija, da ji na naših tleh ni enake. Mimogrede, v gostilni je tudi trgovina, kjer je mogoče kupiti hčerkine marmelade, vse vrste žganic, sokove, potice …

Povzetek

Pri Devetaku strežejo tradicionalno (goriško in kraško) domačo hrano s kančkom domišljije in kreativnosti. Poudarek je na divjačini, dobro pa poskrbijo tudi za vegeterijance.

Vinska karta, ki ji prilagajo tudi pivsko z lepo zbirko italijanskih pivovarjev, je ena najboljših in najobsežnejših na Goriškem. Imajo vsa vina tega sveta (Francija, Nemčija, Avstrija, Grčija, Libanon, ZDA, Švica, Hrvaška, Južna Amerika …) in, jasno, vsa lokalna vina (tudi soseda Castello di Rubbia), pa vsa italijanska vina ter, seveda, vse, kar je takoj čez mejo v Sloveniji. Cene pa so presenetljivo nizke.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.