Domačija Šajna: gostilna z maršalom v vasi pršuta

Ko omenimo Šepulje, ne moremo mimo orjaškega mesarskega obrata ali sušilnice, če hočete, kjer že nekaj desetletij pridelujejo certificirane nožice prašičev. Zgodba bi imela še nekaj več smisla, če bi 350 tisoč pršutov (na leto) odrezali s kraških živali, a življenje je takšno, kot je, in privatizirani lastniki kraškega velikana se nad poslom ne pritožujejo.

Je pa vprašanje, kakšen pršut dobite pri kakšnem kmetu, ki mu Evropa ne da certifikata, ter kakšna je noga belgijskega prašička, ki so ga vzgojili na Madžarskem in pripeljali na našo burjo. Moraliziranje tukaj ne pomaga, po drugi strani pa je res, da je pršut iz Šepulj korektna jed, še posebej tisti s črno nalepko, ki ga sušijo malo dalj časa. Postopki so pravi, takšni, kot si jih je po drugi vojni menda zamislil še stari Tavčar iz Krepelj …

Na drugem koncu Šepulj je domačija z velikim dvoriščem, ravno prav prenovljenim, da je še vedno prijetno. Poleti tukaj naredijo vrt, na katerem množice jedo. Podobno prijetno je v notranjosti lokala, ki je skoraj preveč urejena, gostu pa ne uide slika maršala Tita, ki krasi vhod v kuhinjo. Nekdanji vodja neuvrščenih in človek z natančnim okusom za uniforme, sončna očala, hrano, pijačo, cigaro in ženske se nam je v zadnjem času začel kazati skoraj povsod, nazadnje smo ga videli v gostilni na Ospu.

Pustimo herojsko zgodovino. Začeli smo s peninami, na kozarec so imeli Agroindov peneči zelen in Jazbečev peneči teran, srebrno penino in "domačo" Sanaborjevo Pallidio iz malvazije, s katero smo se odžejali in napadli telečjo pašteto z balzamičnim kisom in češnjevcem, ki so jo ponudili za pozdrav. Med hladne predjedi uvrščajo sosedov zaščiten pršut, in če drugega ne, bi ga lahko narezali na roke, pa ga ne. V mešan narezek dodajo panceto, sir in olive. Lahko naredijo klasičen karpačo z rukolo, med siri ponudijo nanoškega, imajo pa tudi veliko ribje ponudbe, od karpačev do hobotnice v solati in morskega pajka.

Potem na mizo prinesejo joto, ki smo jo nekoč poskusili z zeljem, nazadnje pa je bila tista z repo in koščki suhega mesa celo ena najboljših v teh krajih. Vedno imajo pripravljeno tudi kakšno mineštro, naša rahlo povečana odprava pa se je lotila pašt: rezanci z jurčki, domači ravioli z dimljeno rikoto in rukolo, žafranovi njoki s panceto … pa še jajček s tartufi v sirovi skodelici smo morali nujno poskusiti. Tudi tukaj se ne izogibajo morju, rižoto naredijo s škampi, špagete pa celo z jastogom.

Pri toplih predjedeh so na domačiji Šajna pravi mojstri, gotovo med najboljšimi na Primorskem (v tem času dobite tudi testenine s šparglji) in človeku je prav žal, da se ne potrudijo, da bi na mizi imeli kakšno boljše oljčno olje in kak dober kis (v vsakem primeru ne tistega iz supermarketa). Konec koncev pečejo svoj kruh.

Po penini smo si kar nekaj časa pomagali s solidno rahlo macerirano malvazijo iz kleti Štoka. Ko so napovedali glavno jed, smo imeli na eni strani Štembergerjev merlot, na drugi pa zvrst Cara (vitovska grganja, malvazija, chardonnay), ki jo ponuja Štoka. Pokrivala sta izjemen biftek s tartufi, en povsem klasičen biftek in velikega florentinca, na drugi strani pa še škampe, ki so bili menda jadranski.

Sladico so napovedali s pikolitom iz vipavske kleti. Čokoladni mus je plaval v jagodni juhi, kvašeni orehovi štruklji so bili tako dobri, da smo naročilo ponovili, jabolčni zavitek je imel veliko drobtin, kar nam je najbolj všeč, da o kuhani hruški v teranu ne izgubljamo besed. Ob sorbetih in sladoledih je mogoče dobiti celo sire. Tisti večer tomajskega, parmezan in dimljeno rikoto. Na koncu pogumnejši spijejo požirek brinjevca iz Kazelj, manj pogumni hišni orehovec, hišni teranov liker pa je kar malce preveč voden. Ampak v vsakem primeru smo pri Šajni tisti večer (in vedno, ko smo prišli) dobro jedli. Morda so nas malce zmotile cene, ki so se brez pijače gibale okrog 40 evrov na osebo.

Povzetek

Tipična kraška gostilna s še posebej lepim dvoriščem in ponudbo, ki vsake toliko brez potrebe sili s Krasa. V vsakem primeru morate poskusiti joto in nekaj izjemnih predjedi, pa tudi pri mesu se kar potrudijo.

Vinska karta pametno poudarja kraška in vipavska vina (čeprav imajo nekaj Bricev in Istre). Cene vin so zmerne.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.