Dobra vila: večerja v deželi ekstremnih športov

Posel je pač posel, lastniki diktirajo visoke najemnine in te narekujejo neproblematično široko ponudbo. Tistega večera so imeli v mestu veselico, natančneje Čomparsko noč, na kateri so stregli pivo, rdeče, pa tudi belo vino, k temu pa seveda čompe (kuhan krompir) s sirom, skuto in zaseko. Manjkala ni niti pica s čompami. In tam je bil tudi ansambel Objem, ki je na glavnem trgu tisoče zabaval s tipičnimi popevkami za bovški kraj, recimo Večeras je naša fešta ali Ružo crvena.

Nas lenuhov v ples niso prepričali, pa tudi čevapčiče in podobno ponudbo smo preskočili. Odšli smo do Dobre vile, ene redkih lokacij, ki ob sobanah ponuja tudi malo boljše malice.

Dobra vila že od časov, ko so jo prenovili (gre za nekdanjo telefonsko centralo), velja za izredno simpatičen hotel, ki ponuja kreativno kuho. Imajo celo knjižnico, v kleti pa je tudi (malce zapostavljena) vinoteka. Glede na to, da ta ni nikoli zares zaživela, se je ljudstvo veliko spraševalo, ali ne bi bilo bolje vlagati v bazen in savne, ampak ostalo je pri tem. Lastniki so se menjali in zdajšnja garnitura je v Bovcu že dve leti. Ohranili so zanimive, različno oblikovane sobe, knjižnice se niso dotikali, menda občasno odprejo celo klet z vini in tudi kuhati poskušajo bolj ustvarjalno kot lokali v bližnji okolici.

Tistega večera, ko so iz središča mesta odmevale obmorske melodije, so večerje začeli streči okoli pol osmih. Cena ne predolge degustacijske lekcije je bila 36 evrov, čeprav je treba reči, da cenika niso pokazali, pa tudi jedilnika, razen degustacijskega menija, nimajo. Imajo pa vinsko karto predvsem primorskih in nekaj štajerskih vin. Constantini, Ussai, Ronk, Mavrič, Ducal in Zlati grič so v glavni vlogi, v stranski pa tudi Zanut iz Brd, katerega izredno aromatičen sauvignon 2012 nas je stal 28 evrov in je zdržal do konca ne predolge pojedine.

Naj že takoj povemo, da so stregli hitro, če ne kar prehitro, in da nam niso ponudili aperitiva, kar je za restavracijo, ki po marsičem spominja na furlanske enozvezdične lokale, velika škoda. Predvsem zato, ker so prostori urejeni izjemno in ker je vrt z velikim travnikom in pogledom na Svinjak eden najlepših pri nas. Imeli so torej samo en meni, ki smo ga po željah malce predelali, a dejstvo je, da so bile sestavine pri vseh jedeh na svojem mestu, le porcije so se zdele za kako petino ali dve premajhne.

Na mizo so postavili tri vrste kruha, belega, z olivami in z bučnimi semeni ter zraven dodali maslo, kot pozdrav iz kuhinje pa prinesli res ne preveliko rezino jelenovega fileja na sladko-kisli omaki s timijanom. In še preden se človek obrne ali naroči pijačo, je na mizi že hladna, a slastna piščančja terina z jabolki, mariniranimi v staranem jabolčnem kisu, rdečim poprom in lešniki. Pri toplih predjedeh so se odločili za zelenjavno ričoto z jelenovim pršutom. In tudi v tem primeru niso pretiravali.

Res je, tudi nekaj stran čez mejo ali pri Franku strežejo podobne jedi, a so porcije konkretnejše ali pa so meniji za jed ali dve daljši, v našem primeru pa smo bili v hipu pri glavni jedi. Na eni strani je bil rahlo hrustljav file postrvi, pečen na kozjem maslu. Za podlago je bila konkretnejša porcija francoskega krompirjevega pireja v družbi stročjega fižola. Solidna kombinacija, podobno kot na drugi strani fazan z luštrekom na enaki podlagi kot postrv.

Lahko rečemo, da je bila tudi (edina) sladica dobro izbrana čokolada v biskvitu z vaniljevim sladoledom in marelicami, pa še robide, maline in borovnice so dodali. Tudi sladica je bila podobno kot glavna jed nekoliko obilnejša. Na koncu, ko je skoraj polna luna okoli devete ure pogledala izza Svinjaka, smo bili že pripravljeni na napitke iz žganjekuhe Kilc, kjer varijo marsikaj, od viljamovke do borovničk ali pinij, naše omizje pa se je odločilo za prijetno grenak košutnik.

Ko smo odhajali z vrta, se nismo mogli znebiti občutka, da Dobra vila živi svoje življenje, ki z Bovcem nima veliko skupnega, podobno kot recimo s Portorožem nima veliko skupnega hotel Kempinski Palace. Je pa res, da bodo iznajdljivi najemniki morali še nekaj stvari postoriti. Sosednji B&R Bar, ki ga priznani globalni ocenjevalec lokalov predlaga kot najbolj prijazno lokacijo v okolici, recimo ponuja vipavsko vino po manj kot evro za kozarec, zraven prinesejo neproblematičen pomfri, pa še napol udomačenega, a razmeroma poskočnega ježa imajo.

Povzetek

Dobra vila v Bovcu gradi na simpatični ustvarjalni kuhinji z mnogo značilnostmi boljših restavracij čez mejo. Da bi se povsem poistovetili z njimi, morajo malce povečati ponudbo in ponuditi več lokalnih sestavin.

Vinska karta je kratka (nekaj primorskih in nekaj štajerskih etiket), a razmeroma učinkovita, vsekakor pa bi od hotela, ki gradi tudi na vinoteki, pričakovali še kakšno posebnost.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.