Bistro Apetit: pri najboljših Hrvatih

Pomembno je reči, da je Bistro Apetit na vrhu hrvaških in zagrebških lestvic, še pomembneje pa se zdi, da je naša mala ocenjevalna skupina v zadnjem letu obiskala marsikateri hrvaški gostinski objekt in se zdaj sprašuje, ali ni morda vseeno kje na Hrvaškem mogoče jesti bolje, kot smo tistega sobotnega popoldneva jedli v restavraciji med teniškimi igrišči nad Zagrebom. Lahko pa rečemo, da Apetit, skupaj s konkurenco iz Zagreba in nekaterimi lokali bližje jadranski obali ali pa kar na njej, tvori novi val hrvaške kulinarike, ki se počasi, a nezadržno približuje najboljšim v Avstriji in celo v Italiji.

Bistro Apetit

Jurjevska 65a, 10000 Zagreb

Telefon: +385 (0)1 46 77 335

Kakorkoli, Apetit je restavracija v lasti uvoženega chefa Christiana Cabalierja, ki je sodobno opremljena in ima posebno vinsko karto (in tablo) vin na kozarec. Imajo večino boljših hrvaških vinarjev, nekaj Slovencev, nekaj Italijanov, Francozov in nekaj reči z drugih kontinentov. Najdražji bordojci sežejo tudi v okolico tisočaka evrov, najdražji šampanjci pa so nekoliko cenejši. V kategoriji vin smo se kakopak držali malo bolj pri strani in za začetek poskusili kozarec skoraj presladkega prosecca Marsuret, čeprav so ponujali tudi dražje šampanjce ali cenejše žganice.

In zakaj toliko o pijačah? Bistro ni samo najboljše ocenjen lokal v Zagrebu in na Hrvaškem, ampak tudi eden od lokalov z najboljšo vinsko ponudbo na Hrvaškem. Pogledali smo menije in naročili istrski Roxanichev (po naše Rožanićev) rosé, ki se je v preteklosti že izkazal kot vino, ki lahko pokrije velik spekter različnih hranil.

Apetit skuša ponuditi kreativne dosežke, katerih osnova so kakovostne domače sestavine. Recimo oljčno olje s Cresa, ki mu dodajo lastne bagetke. Na začetku ponujajo močno začinjen (da ne rečemo popopran), ampak okusen tatarski biftek, v katerega pomešajo tudi nekaj arabskih začimb. Na drugi strani je v istem terminu rahlo neobičajna dimljena hobotnica v spremstvu koromača, buče in rdeče pese. Ponujajo še nekaj klasičnih oziroma trenutno modernih predjedi, ki jih ustvarjalno predelajo, pa naj gre za karpačo mlade govedine, sašimi tune s hruškami ali solato z morskimi sadeži in sadjem. Bučno juho (recimo) pripravijo tako, da v krožnik, kjer že čakajo mocarela, kreša, narezane bučke, paprika in radič, nalijejo razmeroma močno začinjeno, klasično bučno tekočino. Med juhami ponujajo še toskansko paradižnikovo s parmezanom in popečenim kruhom.

Ob kozarcu močnega Roxanichevega cuveeja Superistrian smo se lotili mesnih posebnosti hiše, čeprav imajo ravno pri glavnih jedeh res veliko izbiro. Eko telečja ličnica je kos mehkega mesa, ki ga okitijo z ohrovtom, grahom, bučami, pršutom, radičem in veliko bučnega olja. Niti ne toliko kreativna kot prava glavna jed, dobro pripravljena, za jedca, ki mu ni žal, da mora globoko pogledati v krožnik. In podobno je s filejem mlade govedine (a la "pašticada") v balzamični omaki s korenjem, suhimi slivami, krešo in sezamom. Poln, lahko rečemo jesenski odnos do krožnikov dopolnjujejo s pirejem krompirja, maskarponeja in parmezana. Človek bi, predvsem pri glavnih jedeh, lahko marsikaj odvzel in malo dodal, a pri Apetitu so osnova krožnik z mnogo vsebinami, kot da bi želeli, da vsak gost na krožniku dobi nekaj. Da ne pozabimo, pri glavnih jedeh je mogoče dobiti še izum z ocvrtimi piščančjimi prsmi, jelenčka z gobicami in kostanjem, telečja jetrca po beneško in nekaj ribje ponudbe.

Kozlovićev sladek muškat je solidno sladko vino, ki odpira vprašanja o ponudbi slaščic. Ponujajo res marsikaj, mi pa smo se spraševali, kakšen je crème brûlée s kavo in poprom, in dobili odgovor, da je izvrsten, potem pa smo se pozanimali, kakšna je hišna torta. Jah, kakšna, čokoladna z višnjami, s pistacijinim sladoledom in vaniljevo smetano. In še, mimogrede, na koncu ponudijo domačo viljamovko. Hudo dišeča, ne premočna reč. Koliko stane takšna, kar obilna zagrebška zgodba? Kakšnih 50 evrov na osebo, brez pijače seveda.

Povzetek

Simpatičen lokal sredi športnega centra nad Zagrebom ponuja italijansko-francosko kuhinjo, malenkost lokalnih jedi in veliko lokalnih sestavin. Jedi so največkrat bogato pripravljene, še posebej glavne, a v vsaki je vsaj ščepec lastne ideje.

Vinska karta je nad slovenskim in hrvaškim povprečjem. Še posebej domača vina so poceni (slovenska niti ne toliko), tujina pa je tako ali tako izbrana po dragih etiketah.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.