Producentka in menedžerka Nina Sever

Namesto uvoda

Sem Nina Sever, producentka filma Toše The Hardest Thing, in sem od prvega dne Tošetovega prihoda v Slovenijo delala z njim. Skupaj sva začela delati leta 2003 na projektu albuma Dan za nas, ki je bil prvi album, ki je izšel na slovenskem trgu. Leto dni kasneje smo izdali album Pratim te, kasneje pa Igra bez granice in Božilak.

Kdaj ste prvič slišali za Tošeta?

Zanj sem prvič slišala v založbi, ko so se začeli pogovarjati o tem, da bi Toše nastopil na našem trgu in da bi se začeli ukvarjati z njim. Takrat ga še nisem slišala, nisem niti vedela, kdo je. Na internetu sem na njegovi spletni strani preverila informacije o njem in kdo je – ko sem slišala njegove pesmi, nisem več razmišljala in jasno mi je bilo, da si želim delati z njim.

Ste lahko izbirali, ali boste delali z njim ali ne?

Ja, imela sem izbiro. Imela sem jo, ampak kot rečeno sem se tega lotila bolj po liniji najmanjšega odpora. Pravzaprav sem hotela preskočiti to dodatno delo, vendar ko sem slišala njegovo delo, to ni bilo več stvar izbire, ampak sem si to želela.

Kdaj sta se prvič videla in kako je takrat gledal na vas?

Ne, on je mene že prej poznal še iz časov Videosexa. Vedel je zame, ampak se nisva prej poznala. Moram povedati, da se ne spomnim natančno, kje in kdaj sva se srečala, vem pa, da je zelo hitro preskočila iskrica in da sva od tistega trenutka dalje poleg tega, da sva sodelovala poslovno, postala tudi prijatelja. Imeli smo se zelo dobro, ker smo združevali naše delo z druženjem, veseljem in tako naprej.

Ste imeli na začetku vajinega sodelovanja tremo? Ste kdaj pomislili, da vama ne bo uspelo?

Ne, ne, res nikoli ne glede na to, kaj se je v zvezi z njem dogajalo drugje. Kot rečeno, bil je že slaven, še preden je prišel v Slovenijo. Nikdar nisem pomislila, da ne bi uspelo in to iz dveh razlogov: En razlog je ta, da je bil njegov vokal edinstven, ne vem, kako naj rečem, bil je presežek, kar zadeva njegovo umetniško dušo. Po drugi strani pa ko sva se spoznala in ko sva se začela družiti, ko sem spoznala, kakšen človek je, takrat je izginil še zadnji dvom. V srcu je bil otrok, duhovno je bil izjemno zrel. Od tu prihaja ta njegova potreba po tem, da je pomagal ljudem, ki si niso mogli sami pomagati. Vzgojen je bil v verni družini, živel je v takem okolju, bil je zelo srčen in dober človek ... in tudi odgovoren do svojega dela, torej ni bilo nobenega razloga, da bi dvomila v uspeh.

Toše pa je imel tremo, vsaj tako je videti v filmu.

Ne, Toše je čutil odgovornost. Toše je namreč, ko je prišel na naš trg –na makedonskem trgu in srbskem je že veliko pomenil – imel že velike koncerte, bil je izjemno popularen. In zavedal se je svoje odgovornosti, torej stopiti na oder pred ogromno število ljudi, izvajati pesmi ... Tudi vsakič, ko se je dotaknil svojega dela, je to počel z veliko odgovornostjo. Od tu pride tudi trema. Pred velikimi koncerti oz. pred kakršnimikoli nastopi izvajalci imajo tremo, ampak Toše je to tremo znal pretvoriti v njemu pozitiven občutek, da ga je v bistvu samo še bolj »naspidiralo«. Potem, ko je bil poln adrenalina, je začel uživati, ko je stopil na oder.

S čim vas je Toše najbolj šokiral in očaral?

Šokiral me je z glasom, ki je bil res izjemen. On je res ljubil petje in pel je neprenehoma. Spomnim se, da ko je delal album Pratim te, sva sedela v avtu in on je bil povsem navdušen, ker se je to takrat dogajalo, studio in vse to. S seboj je imel instrumentalne verzije teh skladb, ki so jih takrat delali za ta album. V avtu mi je začel peti na te instrumentalne verzije, on je bil operni pevec in je užival v tem, da si je lahko z močnim glasom dal duška. Tam mi je pač odpel skoraj ves album. Tistega trenutka ne bom pozabila, ker je bil občutek tak, kot da bodo popokale vse šipe. Avto je tak majhen zaprt prostor, ki se je tako napolnil z njegovim glasom, da ni bilo več prostorčka niti za en dih. V avtu je ponavadi prepeval zelo na glas bodisi opere bodisi kašne druge skladbe. To so bili res posebni in močni trenutki.

Tudi vi ste glasbenica. Sta s Tošetom kdaj kaj skupaj zaigrala?

Nikoli se nisva znašla skupaj ob instrumentih. Ko je bil on v studiu, je imel svoje delo in takrat ni prostora za druge stvari, ker se je pač treba posvečati izključno temu, kar delaš. On je imel zelo dobro energijo, on je tudi čutil energijo drugih ljudi. Bil je veseljak in zelo rad se je zabaval, ampak kljub temu, ko smo preživljali čas tukaj v Sloveniji, načeloma nismo hodili na kakšne žure, nismo se družili veliko z drugimi, ampak smo bili bolj ali manj sami bodisi v hotelski sobi in tako nisva skupaj nikoli nič zaigrala.

Zakaj ste se odločili za film o snemanju albuma The Hardest Thing?

Ne morem reči, da sem se jaz odločila, mislim da se je Toše odločil. Ta film se je pravzaprav zgodil. Ta film ni bil narejen kot drugi filmi v smislu imaš idejo narediti film itn.. Film se je sam po sebi zgradil, ker je v bistvu veliko za povedati in ker film govori o procesu ustvarjanja plošče, o procesu ustvarjanja glasbe in o tem neverjetnem trenutku, ki bi se sicer zgodil, torej ta preskok iz slave, ki jo je doživljal tukaj v našem prostoru, v globalno slavo in uspeh, ki bi mu nedvomno sledil. Ta film se je zgodil sam po sebi, namreč imeli smo določene posnetke, dokumentarne posnetke. V Angliji so aktivirali ekipo, ki ga je spremljala na Jamajko, na Švedsko, v London ... Od samega začetka nastajanja ene skladbe do samega konca, torej do posnetka, in iz teh materialov smo pravzaprav spoznali, da ti videomateriali dovolj povedo, da smo se potem odločili samo še dodati določene stvari, ki seveda takrat niso bile posnete, ker niso bile snemane s tem namenom, ampak so bile samo dokumentirane. Tako se je film v resnici zgodil.

Kako je Toše prišel v družbo teh velikih skladateljev in producentov, ki verjetno ne delajo s komerkoli ne glede na ponujen denar?

Toše je zelo spoštoval te ljudi, vedel je, da je Andrew Wright delal za Simply Red, da je delal za Euritmics, da je Wayne Hector delal za Britney Spears, z Davidom Bowiem, skratka to so bila velika imena, katera je Toše spoštoval in potreboval je nekaj časa, da se je sprostil, na primer prvih nekaj dni, tri dni, da sta se z Andyjem ujela, na koncu sta se celo spoprijateljila in zelo lepo ujela in potem se je začelo dogajati, takrat so se začeli »dogajati komadi«, energija med njima se je uskladila in naredila sta lahko dobre stvari. Sprejeli so ga na osnovi informacij, ki so jih dobili, oziroma videoposnetkov z njegovih koncertov in njegovih skladb, ki jih je imel prej posnete za naš trg. Ko so ga slišali, kako poje, so že pristali, da bi delali z njim, saj so v njem prepoznali ogromen potencial za svetovni trg. Ko pa so ga spoznali, to se tudi v filmu dobro vidi, ko Richard Engler govori o tem, so se preprosto zaljubili vanj. Navdušeni so bili nad njim in potem so res delali s srcem. To ni bilo več naročilo nekega avtorja, da dela glasbo za nekega pevca oziroma izvajalca, ampak so to dejansko želeli delati in delajo s srcem – še vedno, še zdaj, ko potrebujemo določene materiale za film ... Brez pomislekov in z velikim veseljem to naredijo in seveda tudi prihajajo k nam. Andy Wright je bil v Skopju na koncertu, ki je bil obletnica njegovega zadnjega koncerta na skopskem stadionu. Skupaj smo šli tudi v Kruševo domov k njegovim staršem, v Manastir na njegov grob itn.. Torej Andy se je popolnoma odzval – želel si ga je spoznati še bolje oz. želel si je spoznati tudi njegovo avtohtono okolje, od koder je Toše prišel.

V filmu je zanimiv segment – Toše je bil najprej zelo zadržan do Wrighta, nekaj dni kasneje pa mu je premikal prste po kitari.

Toše se je popolnoma sprostil – ko sta z Andyjem postala prijatelja in ko sta začela skupaj delati, potem ni bilo več ovir. Toše ga je še vedno spoštoval, ampak to spoštovanje je bilo vzajemno, namreč tudi Andy njega izredno spoštuje, saj ne glede na to, s kom vse je delal s svetovne glasbene scene, takega glasu, kakršnega je imel Toše, Andy ni srečal, kot je sam povedal. To je bilo vzajemno spoštovanje. Ko sta s tem opravila in ko sta postala prijatelja, je tudi Toše popravil neko besedilo Andyju. Toše je izredno dobro izgovarjal angleščino, tudi znal jo je, vendar besedilo, ki ga je napisal Andy, je bilo Tošetu sicer všeč, vendar je v nekem trenutku začutil, da bi bilo to lahko povedano z drugimi besedami in ga je popravil. Andy je bil navdušen in besedilo je tako tudi ostalo. To je bilo njuno skupno delo.

Kakšni so načrti za promocijo filma?

Film in album bosta izšla hkrati. Film govori o tem, kako se je ta album delalo, album je samo rezultat tega, kar gledamo v filmu. Na njem je deset skladb, ki so zares dobre, žal mi je, da poslušalci tega ne bodo slišali v taki meri, kot bi sicer slišali, če bi bil Toše še živ. Pri nas ta album pričakujejo in si ga želijo, vendar ne pričakujejo, da bo glasba tako dobra, kot je v resnici. Prva dva singla The hardest thing in Aria sta zdaj v etru, na albumu pa je še nekaj drugih skladb, ki imajo dejansko svoje mesto na svetovnih lestvicah, ne pa samo na naših.

S Tošetom sta verjetno marsikaj doživeli. Lahko poveste kakšno anekdoto.

Toše je ponavadi, ko je odhajal v London, odhajal z ljubljanskega letališča. Ko sem ga peljala na letališče, je bil vedno vznemirjen, kaj ga bo tam čakalo, in ko se je vrnil, sem ga pričakala na letališču. Vedno je bil napolnjen s pozitivno energijo, bil je ves evforičen, vesel, razlagal mi je, kakšne so pesmi, kaj so delali, kako so posneli. Njegov menedžment je začel delati tudi na drugih projektih, ne samo na glasbi – aktivirali so stilista, imel je snemanja ... Nekega dne, ko se je vrnil iz Londona, je prišel ravno od stilistov in takrat sem bila zelo srečna, ker je bil videti čudovito, ker je bil pripravljen na to, da se lahko pojavi na svetovnem trgu v vseh pogledih, tako v glasbi kot vizualno.

Na albumu The Hardest Thing je tudi skladba, na kateri je uporabljen poskusni posnetek njegovega vokala. Ali to drži?

Da, drži. Vsem nam je bila pomembna njegova sreča, ki jo je nosil v sebi, in ta želja, da se to res zgodi: ko se je začelo dogajati, sploh ni mogel verjeti, da je to res. Kar naprej je na iPodu vrtel te pesmi, ki so bili še demo material. Že ko sta z avtorjem delala demo posnetek, ga je Toše odpel tako, da ga je Andy v nekem trenutku vprašal, kaj se bo šele zgodilo, ko bo dejansko stopil v studio in odpel. Ne bom povedala, katera skladba je demo različica, sploh ne moreš verjeti, da je samo demo posnetek. Instrumental je narejen tako, kot je treba, vokal je odpet vrhunsko, Toše je pravzaprav sedel ob mešalni mizi, sploh ni bil v studiu, ampak je odpel pesem, ki je zdaj na plošči. Andy še zdaj ne more verjeti, saj vse skupaj deluje tako, kot da je vadil mesece in mesece.