The Cult: večno magični

Boljšega zaključka koncertne sezone Kina Šiška si skoraj ne bi mogli želeti. The Cult so tudi pri nas eden najvplivnejših rock bendov generacij poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih. Hkrati pa je bila skupina že vsaj dve desetletji ena tistih, ki si jo je naše občinstvo najbolj želelo videti. Zato zelo preseneča, da je bil njihov prvi nastop v Sloveniji razprodan šele pred nekaj dnevi.

Včerajšnji rock spektakel so začeli škotski hard rockerji Gun, po krivici precej pozabljen bend, ki se ga večina spomni po izvrstni, rockerski obdelavi klasike Word Up funk zasedbe Cameo iz leta 1994. Gun, ki so prvo skladbo odigrali pred občinstvom, ki ni štelo niti trideset ljudi, so demonstrirali razgreto, ravno prav umazano in zaprašeno, a vedno neposredno izpeljanko rahlo moderniziranega hard rocka, ki preprosto pleni. Že med drugo skladbo Lost And Found so obiskovalci že pošteno napolnili dvorano. Čeprav velika večina skladb sploh ni poznala, je v dvorani kmalu nastal pravi žur. Gun imajo zares dobro narejene skladbe, ki so udarne, drzno melodične, ritmične, polne nalezljivih in ne cenenih kitarskih riffov in vpadljivih, tudi večglasnih refrenov. Njihovo igranje pa jemlje dih. Skupina je predstavila nekaj svojih najbolj znanih skladb in tudi nekatere s svojega zadnjega albuma Break The Silence. Izvedbeno so bili Gun vsaj za razred boljši od glavne skupine večera, seveda pa pri The Cult šteje še vse kaj drugega.

The Cult so zelo pomemben britanski bend, ki je bil narejen, da postane eden tistih največjih. Kopica lastnih, recimo jim, napak pa je nazadnje to preprečila. The Cult so nekakšni kameleoni rocka. V osemdesetih in prvi polovici devetdesetih so se spretno prilagajali takrat trenutno popularnim trendom in se iz nekakšne power indie rock skupine prelevili v prvorazredno AC/DC-jevsko hard rock atrakcijo, v kasnejšem obdobju pa so se obrnili k rahlo modernejšim rock smerem. V njihovem menjavanju slogov pa je bilo nekaj magičnega. Praktično vsakemu drugemu izvajalcu, ki je poskusil kaj takšnega, so kritiki v trenutku očitali, da hoče na hitro zaslužiti ali da se je prodal.

Koncertno so The Cult zelo nihali. V času, ko je bil v skupini bobnar Matt Sorum, ki je bend zapustil, ker je dobil službo v Guns N' Roses, so The Cult na odrih zlahka pometli tudi s tako velikimi, kot so Aerosmith. Precej bolj žalostna pa so poročila s koncertov, na katerih je bend nastopal z Metallico in Megadeth.

Tisti malce bolj objektivni in predvsem tisti, ki so skupino že prej kdaj videli na odru, pred včerajšnjim nastopom The Cult niso imeli prav velikih pričakovanj. Dvom, da bo koncert kaj posebnega, je postal še večji, ko se je razvedelo, da je imel bend na poti iz Splita v Ljubljano precej hudo prometno nesrečo. Voznik njihovega avtobusa je zaspal in se zaletel v most. Prirejeni avtobusi so za izvajalce na turnejah nekakšno zatočišče in dnevna soba. The Cult so imeli svojega na popravilu in so se kljub vsemu udobju po besedah tistih, ki so skrbeli zanje, pred koncertom "prekladali sem in tja in niso vedeli, kam bi se dali". Da so The Cult v takšnih okoliščinah in po takšnem šoku sploh stopili na oder, je dejanje vredno vsega občudovanja.

Občinstvo je na bend čakalo kar štirideset minut. Klima v dvorani je bila zmanjšana na minimum, verjetno tudi na željo skupine. Vročina je ubijala in občinstvo je ob vsakem začetku nove skladbe, ko je postalo jasno, da benda še ne bo, začelo žvižgati in nazadnje tudi tuliti. Kot se je pozneje izkazalo, za zamudo ni bila kriva skupina, ampak določena novinarska oseba, ki si je za pogovor z enim izmed članov skupine vzela več časa, kot je bilo dogovorjeno.

The Cult so začeli udarno in brez preračunavanja, z enim izmed koncertnih favoritov, skladbo Lil' Devil. Praktično od prvega trenutka je bend zvenel odlično. Ritem sekcija je bila naravnost ubijalska, kitarist Billy Duffy je imel na odru še enega pomočnika, pevec Ian Astbury, ki je na oder prišel zelo toplo oblečen, pa je bil zelo prepričljiv, čeprav nekaterih višjih leg, zaradi katerih nekatere njihove skladbe zvenijo tako posebno, ni mogel ali ni hotel odpeti. Tudi zvok je bil izvrsten. Tistim bolj modno nastrojenim takoj povejmo, da Astbury tople jakne kljub peklenski vročini, ki je nastala v dvorani, vse do konca nastopa ni slekel.

Sledile so skladbe Honey From A Knife, Rain, Lucifer, Nirvana in Embers in vzdušje v dvorani je postajalo vse bolj magično. Tudi pregovorno plašni Astbury, ki se je sprva le tiho zahvalil, je po dobrem sprejemu mirne Embers postal vse glasnejši. Astbury je eden tistih pevcev, ki potrebuje ogromno časa, da se navadi na novo okolje in posledično tudi (pre)več časa, da vzpostavi stik z občinstvom. Tudi zato je morda včeraj med občinstvom in skupino ostalo nekaj nedorečenega, kar pa še zdaleč ne pomeni, da ja bila katera od strani nezadovoljna. Še posebej ne po tem, ko je bend že zelo zgodaj nažgal Fire Woman, eno njihovih najbolj iskanih in na koncertih najbolj želenih pesmi.

Nasploh so The Cult večino koncertno najmočnejših skladb odigrali dokaj zgodaj in tudi tu morda tiči razlog, da med občinstvom ni prišlo do tiste ultimativne eksplozije. Do konca, glede na razmere kar dolgega koncerta, je bend odigral še skladbe The Wolf, Rise, The Phoenix, For The Animals, Wild Flower, She Sells Sanctuary, Horse Nation, Spiritwalker in Love Removal Machine.

The Cult so pokazali, da so v polni formi in da zvenijo boljše, kot so vsaj polovico svoje že skoraj tri desetletja trajajoče kariere. Morda še pomembnejše pa je, da je bend ohranil tisto enkratno magijo in držo, s katero prevzema že toliko let. Glede na dejstvo, da se na dandanašnji rock sceni ne dogaja nič kaj prav pretresljivega, so biseri tipa The Cult še toliko dragocenejši.