Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Deja Crnović

Četrtek,
10. 4. 2014,
11.38

Osveženo pred

8 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Slavoj Žižek

Četrtek, 10. 4. 2014, 11.38

8 let, 1 mesec

Žižkov vodnik po filmu in kapitalizmu

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Preverjeni recept, ki sta ga Slavoj Žižek in Sophie Fiennes sestavila že v dokumentarcu Perverznežev vodnik po kinu, deluje tudi, ko se Žižek posveča eni svojih najbolj pogostih tem, ideologiji.

Verjetno ne preseneča, da filozof, ki zna bistvo koncepta ideologije ponazoriti z različnimi modeli straniščnih školjk, to enako prepričljivo stori s pomočjo filmskih primerov. Perverznežev vodnik po ideologiji, ki ga lahko še danes ujamete v Kinodvoru, je dvourno Žižkovo predavanje, ki sledi ritmu, ki sta ga z režiserko Sophie Fiennes vzpostavila že pri prejšnjem sodelovanju: teza, filmski primer, Žižek v filmskem kostumu.

Tokratno popotovanje po filmskem svetu je morda nekoliko manj razgibano, kot je bilo tisto v Perverzneževem vodniku po kinu, a zato nič manj poučno. Žižek s pomočjo filmov, kot so Oni živijo, Seconds, Full Metal Jacket in seveda Moje pesmi, moje sanje, v katerem Žižek predava v duhovniški opravi, razloži pomen ideologije v času, ko nekateri živijo v prepričanju, da smo ideologijo s padcem socializma pokopali, razloži vlogo ironije ter opozori, da je Katoliška cerkev v svojem bistvu morda celo bolj ateistična od ateistov samih.

Če so Žižkove interpretacije klasičnih filmov, kot so Taksist, A Clockwork Orange in Žrelo, za njegove občasne bralce pričakovane, pa pravi biseri nastajajo, ko se Žižek loti najbolj osladne produkcije ter v njej poleg naukov o gonu, subjektu in želji najde še nauke o kapitalizmu. Dejstvo, da se Titanik zaleti v ledeno goro tik zatem, ko si Kate Winslet in Leonardo DiCaprio obljubita nadaljevanje romance, v resnici rešuje ljubezensko zgodbo, ki bi se v primeru preživetja končala zelo banalno, Kate Winslet pa v Žižkovi razlagi dobi nekakšno vlogo buržujske vampirke.

Čeprav zahodni svet nad Žižkovim marksizmom pogosto viha nos, je mogoče trditi, da je njegova analiza kapitalistične ideologije v dokumentarcu ena od bolj lucidnih, vključno s trditvijo, da so krize v kapitalizmu nekaj, kar kapitalizem kvečjemu poganja, ne pa zaustavlja. Morda je nekoliko manj prepričljiva njegova vera v gibanje Occupy, ki je bilo v času snemanja filma v bistveno boljši formi, kot je danes, a nauki ostajajo. Ideologija je najbolj učinkovita takrat, ko mislimo, da je ni, Žižkov sprehod po filmski produkciji, tako hollywoodski kot evropski, dokazuje, da doba velikih ideologij še zdaleč ni mimo.

Ne spreglejte