Taylor Swift

Da je tudi klasični ameriški country povsem podlegel korporativnim interesom, požrešnosti in slogovni omejenosti glasbene industrije, najbolje kaže megalomanski uspeh komaj 21-letne pevke in skladateljice Taylor Swift, ki je v le petih letih postala največja in tudi ena izmed najuspešnejših in najbolje prodajanih country izvajalk. Taylor je na sceno udarila s cenenim countryjem, v katerem je bilo ravno prav tistega značilno ameriškega radijskega AOR in cenenih pop prijemov, ki so še najbližje najstniškim izvajalcem. Glavni preskok pa je Taylor naredila predvsem s tem, da v njeni glasbi, če izvzamete njen prvi singel Tim McGraw, skoraj ni kakšne globoke ameriške tradicije, ki je med odjemalci te zvrsti dobesedno sveta. Z drugimi besedami: za pevko, ki se razglaša za country izvajalko in se hkrati ravna predvsem po pravilih najbolj predvidljivega korporativnega popa, se pred kakšnim poldrugim desetletjem nihče ne bi niti ozrl.

No, danes pa je čisto drugače. Taylor je zasenčila večino starejših kolegov in po uspehu njenega aktualnega, sicer tretjega albuma Speak Now nič ne kaže, da bi se kmalu kaj spremenilo. Taylor tudi tokrat predstavlja silno posladkane kvazicountry skladbice, ki so včasih obarvane malce bolj pop, AOR, pop rock, rock ali folk. Aranžmaji in melodije so zelo moderno zastavljeni in tudi produkcija je povsem sodobna. V primerjavi z njenima prejšnjima dvema albumoma je Taylor tokrat skoraj ukinila tisto sluzasto najstniško pop spogledljivost in tudi v besedilih je malce bolj zrela. Večina besedil je sicer še vedno prvoosebnih, a je Taylor v eni izmed skladb celo zmogla opravičilo svojemu bivšemu.

Speak Now je obrtniško dovršena plošča, ki je verjetno več kot le opravičila pričakovanja pevkinih založnikov in vseh, ki so vanjo vlagali denar. Strogo glasbeno gledano pa je to zelo povprečen album, na katerem ni ene prave uspešnice, kaj šele skladbe, ki bo preživela test časa.