Maja Keuc

Po drugem mestu v oddaji Slovenija ima talent in zmagi na Emi smo od Maje Keuc pričakovali veliko. Štajerka, ki se je nismo sramovali na izboru za najboljšo pesem Evrovizije, je pred kratkim končno izdala svoj prvi album, čeprav smo njen vokal lahko poslušali še na enem prvencu letos, in sicer na albumu skupine Papir.

Indigo se tako obetavno začne s skladbo Zmorem, razbijaškim funkom, kjer Majin nosljavi vokal več kot upraviči njen sloves. A potem se do zadnje skladbe, evrovizijske uspešnice v novi, malce manj melodični različici, vse skupaj spremeni v nekakšen terasni poskus ugajati vsem, ali kot zapiše Keučeva na ovitku albuma: "Upam, da se bo za vsak okus, vsako generacijo in vsak karakter našla pesem, ki vam bo blizu, pesem, ki vam bo všeč." Brez dvoma, kakšna všečna pesem se bo zagotovo našla, ni pa nujno, da je to dovolj za album.

Tega, da so skladbe, ki sledijo, dokaj generično dolgočasne, se očitno zaveda tudi Maja Keuc, ki svojih skladb, čeprav sodeluje pri vodenju oddaje v najbolj prestižnem televizijskem terminu na nacionalni televiziji, v oddaji ne prepeva. Včeraj je denimo rajši zapela skladbo Fighter Christine Aguilere.

Nekonceptualnosti albuma ne rešujejo niti Majini zapiski, s katerimi pospremi besedilo vsake pesmi v priloženi knjižici. Solidna skladba Tako lepo mi je je baje posvečena vsem žalostnim in nesrečnim, odrezava Krog pa je nastala ob njenem spraševanju "kam vodi današnji svet".

Preskakovanje med diskom, funkom, občasnimi sodobnimi pop prijemi, izpadi v angleščini in nekakšnimi vesoljsko navdahnjeni zvoki bi morda posamično znali koga celo prepričati, a Indigo je žal le medel odsev tistega, kar smo videli v Düsseldorfu in česar smo se nadejali ob spremljanju njenega vzpona.