LIFFE: Volčja druščina

Saj ni res, pa je: dokumentarec Volčja druščina (The Wolfpack) – odmeven prvenec Crystal Moselle, ki je mladi ameriški režiserki na letošnjem festivalu neodvisnega filma Sundance prinesel veliko nagrado žirije – prikazuje devetčlansko družino s sedmimi otroki, ki so večji del svojega otroštva preživeli zaprti v klavstrofobičnem štirisobnem socialnem stanovanju na spodnjem Manhattnu.

Šest bratov in njihovo sestro, ki se je rodila z redko gensko boleznijo, sta vzgajala perujski oče Oscar Angulo in ameriška hipijevska mati Susanne. Zakonca, ki sta se spoznala na pohodu na Machu Picchu, kjer je Oscar delal kot vodnik, sta nekaj časa kot pripadnika gibanja Hare Krišna potovala po svetu, ko jima je zmanjkalo denarja, pa sta se ustalila v klavstrofobičnem newyorškem stanovanju s pogledom na pozneje porušeni stolpnici svetovnega trgovinskega centra in Empire State Building.

Ljubo doma … To, da sta se ustalila, je skoraj premila beseda. Paranoični Oskar – psihično in fizično nasilen alkoholik, ki se družbi upira tako, da iz filozofskih razlogov ne dela – se je namreč odločil, da je zunanji svet za njegovo družino prenevaren, zato jo je izoliral.

Edini ključ od vhodnih vrat je bil v njegovi lasti, dolgolasi otroci (striči se niso smeli) s sanskrtskimi imeni pa so lahko dom pod njegovim nadzorstvom zapustili samo nekajkrat na leto (enkrat, štirikrat, petkrat, in še to samo poleti), kakšno leto pa sploh ne.

Družina je živela od socialne podpore in denarja, ki ga je mati prejemala, ker je svoje otroke šolala doma. Sosedov niso poznali, stikov z zunanjim svetom praktično niso imeli. Otroci so odraščali pod strogimi očetovimi pravili, brez zasebnosti in brez prijateljev.

Življenje ob filmih in v filmih Njihov edini stik z "resničnim" življenjem so bili filmi, njihovi edini prijatelji pa filmski liki. Dečki so v življenju pogledali več kot pet tisoč filmov, ki so jih našli v očetovi zbirki, niso pa se ustavili samo pri gledanju.

Čas so si krajšali tudi tako, da so svoje najljubše filme, kot so Nolanov Vitez teme, Tarantinova Šund in Mestni psi, Scorsesejevi Dobri fantje ter Cravenov Krik, s pomočjo doma izdelanih kostumov in rekvizitov uprizarjali kar sami. Pozornost, ki so jo namenili detajlom (kaj vse lahko narediš z lepilnim trakom in škatlo kosmičev!), in natančnost njihovih izvedb sta neverjetni, toda glede na okoliščine, v katerih so to počeli, povsem razumljivi. Filmi so bili njihova religija, o njih govorijo s takšnim zanosom kot to počne Quentin Tarantino.

Verjetno ste opazili, da so vsi navedeni filmi precej nasilni in da se vsi odvijajo v urbanih (ali predmestnih) okoljih. Kar je po svoje logično. Po kakšnem ključu je oče izbiral filme, v dokumentarcu ne izvemo, toda če bi svojim sinovom dovolil, da gledajo Moje pesmi, moje sanje, bi bil to res višek sadizma.

Bolj čudno od fikcije Prelomen trenutek za družino je nastopil januarja leta 2010, ko se je eden od sinov, takrat 15-letni Mukunda Angulo (njegovo ime v sanskrtskem jeziku pomeni prinašalec svobode), odločil zapustiti svojo "palačo samote" in se odpraviti sam na ulico. Da ga oče, ki se je v tistem času odpravil po nakupih, ne bi prepoznal, si je Mukunda nadel masko, podobno tisti, ki jo je v franšizi Noč čarovnic nosil Michael Myers. (Ljudje, ki jih je srečal na ulici, tega niso razumeli, zato so kmalu poklicali policijo.)

S tem velikim pobegom se je popoln nadzor njegovega očeta končal, svobodo pa so kmalu za Mukundo, nekakšnim alfa samcem med brati, okusili tudi drugi otroci. Ker so se v zunanji svet podajali skupaj, v tropu, so jih ljudje označili za volčjo druščino, izstopali pa so tudi po videzu: oblačili so se v slogu gangsterjev iz Mestnih psov, zaradi dolgih las in očetovih genov pa spominjali tudi na staroselca iz Poslednjega Mohikanca – še en lik iz filma, ki so ga oboževali.

Takšni so kmalu pritegnili pozornost diplomantke Crystal Moselle. Družila jih je ljubezen do filmov, zato so se z njo kmalu spoprijateljili in jo kot prvo nečlanico družine povabili k sebi domov, privolili pa so tudi v to, da o njih posname dokumentarec. Rečeno, storjeno.

Mosellova je svoj celovečerec posnela v slogu cinéma vérité. Družinske člane je snemala v njihovem stanovanju, pri čemer se je osredotočila na sinove in njihovo mater (hči in oče se pojavita samo občasno in skoraj ne govorita), s kamero je sledila bratom, ko so se prvič odpravili v kino (ogledali so si Borca) in na plažo, kjer so sinovi doživeli nekakšen baptistični krst svobode, v film pa je vključila tudi številne posnetke iz družinskega arhiva.

Zajeten del dokumentarca predstavljajo uprizoritve prizorov iz različnih filmov, brez katerih Volčja druščina ne bi bila niti približno tako zanimiva in edinstvena, kot je.

Dokumentarec, ki kar kliče po nadaljevanju/-ih V tem besedilu sem se malo bolj posvetil subjektom kot pa samemu filmu, to pa zato, ker je dokumentarec Mosellove tako ganljiv in fascinanten prav zaradi njih.

Upal bi si celo trditi, da je imela režiserka po tem, ko si je pridobila njihovo zaupanje, precej lahko nalogo: bratje se namreč izkažejo za iskrene, karizmatične, zabavne in prijazne sogovornike, ki nam kljub rahlemu čudaštvu hitro prirastejo k srcu. Nikoli namreč ne pozabimo, od kod to čudaštvo izvira. Zanimivo je tudi to, da otroci zaradi preteklih dogodkov niso pretirano zagrenjeni, nase ne gledajo kot na žrtve, čeprav to so.

Dokumentarec Volčja druščina nam vzbuja več vprašanj, kot ponuja odgovorov, pri filmu pa sem pogrešal tudi malo bolj očiten komentar na grozljive okoliščine, v katerih so bili ti otroci prisiljeni odraščati. To, da je Mosellova v film vključila skladbo z refrenom You need some sunshine, You need some daylight (potrebuješ nekaj sončne in dnevne svetlobe) ,nekako ne zadostuje.

Opazi se, da je bila režiserka gostja družine in da se očetovih odločitev ni drznila bolj odkrito kritizirati. Dvomov, da si takšen alternativni življenjski slog, ki ga nekateri odrasli vsiljujejo svojim otrokom, zasluži obsodbo, ne bi smelo biti.

Osama se je za brate Angulo končala srečno – z režiserko so obiskali Sundance in spoznali tudi svojega idola Roberta De Nira, česar v filmu sicer ne vidimo. Morda ne bi bilo slabo, če bi Mosellova posnela nadaljevanje svojega dokumentarca. Snovi, ki jo ta resnična in resnično nenavadna zgodba ponuja, je vsekakor dovolj. Ne samo za enega, za več njih.

Koliko je na svetu otrok, ki živijo v osami in nimajo takšne sreče?