Intervju: Jan Plestenjak

Kaj ste delali v enoletnem ustvarjalnem obdobju, ko ste bili skriti pred očmi javnosti? Pripravljal sem dvojni album, ki je nekaj posebnega v tem prostoru, saj še nihče ni delal dvojnega albuma s simfoničnim orkestrom. Splošna ideja je bila, da bi po devetih albumih naredili še en 'best of', ker nekateri to delajo že po dveh ali treh albumih. Ampak Klasika ni navaden 'best of', da daš skupaj stare pesmi in je to za založnika najcenejši album. Midva z Boštjanom Menartom sva prišla na idejo, da na novo odpojem dvaindvajset hitov in to je bilo zahtevnejše, kot delati nove komade. Želeli smo vdihniti neko brezčasnost za pesmi, ki so stare tudi petnajst let in sem jih takrat odpel slabše, neizkušeno ali niso bile dobro producirane ali so bile preveč trendi. Treba je bilo najti en skupni imenovalec in to, kar je bilo ljudem na koncertih všeč, spraviti na en album, dodali pa smo še tri nove pesmi. Ali se ne bojite očitkov, da na novem albumu Klasika niso nove pesmi? To lahko očita samo nekdo, ki je nerazgledan, nima pojma o produkciji in glasbeni industriji. Vsak, ki je malo zajadral v glasbo, ve, da je pesem, ki je bila hit leta kot iz Pekla do raja ali Soba 102, zelo težko in odgovorno na novo narediti, saj imajo ljudje že v malih možganih tisto staro melodijo, ki so jo slišali stokrat. To je bil zelo zahteven projekt.

Napovedi, da bodo pesmi čez deset let zimzelene, so zelo samozavestne.

Ne zimzelene, tega nisem nikoli rekel, ne bodo pa zvenele zunaj časa. Če bodo zimzelene, bom vesel in bo to velik kompliment. Moj cilj je bil narediti glasbeni okvir, ki čez deset let ne bo zvenel zastarelo. Pomemben je bil pristop k aranžiranju, popolnoma netrendovski, ampak koncertno bendovski, takšen mainstreamovski. Se pravi, imaš neke dance pesmi, recimo Iz pekla do raja in Soba 102, zdaj pa sem ju naredil v maniri sedemdesetih let v disco funky groove, ki deluje skozi vsa ta leta. Neke mainstreamovske stvari sem zapeljal bolj v rock, 'kaster' kitare in živ boben, tako da zvenijo kot izpred dvajsetih let, danes ali kadarkoli.

Se da dandanes sploh doseči takšen uspeh? Glede na to, kako so stvari v živo in bendovsko odigrane, naj ne bi bila težava. Če danes poslušaš albume, ki so imeli že pred desetimi leti takšen princip, ne zvenijo čudno. Zvenijo pa rahlo čudno tisti albumi, ki so bil takrat izredno modni.

Kdaj bo album Klasika na prodajnih policah? V nekaj dneh (intervju je bil opravljen pred predstavitvijo, op. p.).

V Strunjanu ste album ustvarjali z več glasbeniki. Kdo vam je kuhal?

Zunaj smo jedli. (smeh) Jaz imam vedno prazen hladilnik in bi bili zelo lačni, če bi bili odvisni od mojega hladilnika.

Album se dokončuje v Milanu. Se obeta prodor na italijanski trg? Za to bi moral govoriti zelo dobro italijansko, kar pa ne. Kot drugo bi verjetno moral imeti malo več mladostniške volje in želje po uspehu, ki je zdaj nimam več toliko, kot sem jo imel pri dvaindvajsetih letih, moral bi imeti veliko energije za začetek iz ničesar.

Kako je nastala pesem Si OK? Vedno se mi ponavlja nek nenameren princip. Album je že skoraj končan in potem mi instinkt reče, da bi moral narediti še eno pesem in ta, ki jo naredim naknadno, je po navadi prvi singel. To se je zgodilo s pesmijo Tvoj song, ko je bil album že zaključen in sem naredil še to pesem, ki je bila moj prvi veliki hit. Isto je bilo s Sobo 102, ki je prišla naknadno in postala hit. In s to pesmijo, za katero sicer ne vem, ali bo hit, ampak zdaj se lepo vrti po radijskih postajah. Za Klasiko sem imel dve pesmi, en hitro in eno balado, potem pa mi je nemir namignil, da moram narediti še en hiter komad. Tako je čisto izven paketa, ampak ko so ljudje poslušali, so rekli, da jim je ta najbolj všeč in smo z njo štartali.

In za koga vas skrbi, če je OK?

Nasploh se mi zdi, da ženska pri moškem vedno išče določeno varnost, stabilnost in da ji mora moški to nuditi. In celotno sporočilo tega je, da je v trenutku njene negotovosti ali slabe volje tam vedno nekdo, ki mu lahko potrka na vrata in bo poskrbel, da se bodo stvari uredile.

Nam zapojete refren pesmi Si OK? Daj povej, si ok, zdaj, ko trkaš na moja vrata (zapoje).

Kako je nastal videospot in kdo je skrivnostno dekle? Ne sprašujte me po imenu, prosim, ker ga ne vem. Jaz se praviloma pri videospotih ne angažiram prav veliko. Gonzo je avtor videospota. To je legendarni zagrebški režiser, ki je v karieri posnel okoli 280 videospotov. Videospot je umetniško popolnoma nezahteven, bolj enostaven, kot je celotna produkcija. Dekle pa po navadi izberejo režiserji ali ekipa. Ko sem bil 'mulček', sem se bolj angažiral glede tega, ker se mi je zdelo fino, zdaj pa nimam več teh živcev.

Kakšna je bila vožnja na vespi? Pravzaprav sva očitno blefirala, ker je bil v ozadju 'chromakey'. Z režiserjem smo želeli to prikazati, saj nima smisla, da bi prikrivali, ne bi bilo prave poante. Zato na koncu asistent pred platnom še vedno vrti kolo 'chromakeya'.

Ali se vam zdi pomembno posneti videospot?

Najpomembnejši je radijski medij. Glede na to, da sem imel kar nekaj hitov, ki niso imeli videospota, se vedno bolj sprašujem, ali je pomemben ali ne. Vedno prepričujem svojega založnika, da posnemimo videospot, v katerem ne bo mene, pa kar ne želijo. Meni je najtežje imeti 'foto session' ali posneti videospot – to pa priznam, da mi je malo odveč.

Kako to, da ste se odločili posneti dokumentarni film o snemanju albuma? Ljudem, ki so bili na koncertih, in teh je bilo leta 2007 preko 100.000, sem želel prikazati, kaj pomeni narediti en tak album. Želel sem, da začutijo, in mislim da je Branku to uspelo narediti. Je sicer samo šestnajst minut dolg dokumentarni film, ampak prikaže vtis, kako se to dela, in tudi nekdo, ki nima povezave s profesionalno glasbo, zdaj vidi, koliko je dela.

Ali dokumentarni film razkriva kakšno zanimivost? Ja, všeč mi je, ker se na 'dokumentarcu' vidi, ko ima bobnar na svojem 'snare' bobnu kuhinjsko krpo. Iskali smo pravi zvok bobna in na koncu smo dali krpo čez in boben je imel pravi zvok. Take malenkosti so zelo pomembne. Konec koncev pa je tudi moj spomin, saj se verjetno zlepa ne bom več lotil takšnega albuma.

Dobili ste vabilo na Emo. Zakaj ste se odločili za Rudija in Alyo in ne nastopate sami?

Jaz ne nastopam na Emi, ker mislim, da mi ni treba več tekmovati, saj sem svoje že odgaral v sedemnajstih letih. Povabili so me kot avtorja in takoj sem se odločil za Alyo, kar instinktivno, saj sva imela velik hit z naslovom A veš. Pesem sem zasnoval kot duet in sem se spomnil, da bi bilo super, če bi Rudiju, ki je v moji skupini kakšnih šest let spremljevalni vokalist in ga ljudje zelo dobro sprejmejo, s tem pomagal pri samostojni karieri. Zelo vesel bi bil, če bi mu uspelo. Ima že dva albuma z istrskimi pesmimi, s tem pa se bo predstavil širši publiki. Nisem pa nikoli delal pesmi za Emo. Delal sem pesem z mislijo na to, da bi bila poslušljiva in 'radiobilna'. Tako da smo naredili moderno pesem in upam, da bo hit, ker bi to obema izvajalcema veliko prineslo.

Katera vaša pesem vam je najljubša? Ni moje najljubše, najljubša mi je pesem Lepa, ki sploh ni bila hit, ampak na koncertih je pa bila. Res ni pravila, v vsako sem dal toliko energije. Mogoče mi kakšna ni tako všeč, ampak ne bom povedal, katera.

Ali vam je med koncertom na oder že priletel kakšen kos spodnjega perila? Ja, je, ja, večkrat se to zgodi.

Ali moški hodijo na vaše koncerte, da bi osvojili kakšno dekle, ki jih je tam mnogo?

V zadnjih časih je veliko moških na koncertih, celo zdi se mi, da je nekaj zadnjih pesmi pohvalilo več moških kot žensk. Sem razmišljal, da starejši, kot sem, več kot imam izkušenj, bolj čustveno govorim o stvareh, ki jih moški doživlja v zvezi z žensko. Pesmi, ki govorijo o tem, je zelo malo. Večkrat je predstavljen ženski pogled. Za božič bom sam je ena izmed pesmi, s katero so se moški identificirali in jo pohvalili, medtem ko je ni pohvalila čisto nobena ženska, tako da zanimivo.

Zdi se mi, da so vaši nastopi na portoroški plaži bolj energični. Ali je razlika, kot če nastopate v dvorani? Razlika je med nastopi. Smo samo ljudje in v enem trenutku imaš polno energije, ki jo lahko daš ljudem, drugič malo manj. Nekje občinstvo potrebuje več, da se segreje, nekje manj, in ko so te stvari optimalne, je največja čarovnija. Tako da ni pravila. Včasih grem na kakšen koncert, ko si rečem, tukaj pa ne bo najbolje, in me je prav strah, na koncu pa izpade odlično.

Kaj lahko pričakujemo na Valentinovem koncertu v Hali Tivoli? Bend je zdaj še razširjen, tako da imamo osem članov plus 24 ali 32 simfonikov, ne vem točno, ker imamo dve zasedbi. Tako da pričakujemo glasbeno zelo lep večer, zdaj moramo vse to zvaditi, ker želim, da koncert zveni tako kot na plošči. Produkcijsko bo zelo lep, imeli bomo velike luči in v ozadju en 'videovoice', drugače pa ne bomo delali nekega velikega cirkusa. Rad vidim, da ljudje pridejo zaradi glasbe, in naj pri tem ostane.

Ali vam kdo pomaga skrbeti za stil?

Precej manj skrbim za stil, kot ljudje mogoče mislijo. In če mi je nekaj všeč, kupim dve, tri enake stvari, da imam potem mir in mi dve leti ni treba razmišljati o tem. Tako da bi bil najsrečnejši, če bi imel dvajset kosov enakih majic in hlač in bi bil vedno isto oblečen in mi nihče iz medijev ne bi rekel, da je s tem kaj narobe.

In še za vse oboževalke, kako kaj ljubezensko življenje? Zdaj je taka evforija glede tega albuma in sem tako čustveno v tem, da sem manj dojemljiv za ostala čustva. Včasih mi gre malo na živce, ko rečejo sam, sam … nisem sam, v mojem življenju in vsa ta leta, ko pišejo, da sem sam, nisem bil sam. Ampak enostavno se mi zdi, da je do punce, s katero si, pravično, da ji poskušaš prihraniti medijski pritisk, ki je včasih krvoločen. Za nekoga, ni iz 'šov biznisa' in ni navajena tega, je to lahko zelo hudo in enostavno se mi zdi bolje temu izogniti.