OCENA FILMA: Za dežjem posije sonce

Seksi, zabavna, energična, pristna, neposredna in nepredvidljiva. S temi besedami bi najbolje opisali Jennifer Lawrence, ki v vlogi Tiffany pooseblja odlično romantično komedijo Davida O. Russella Za dežjem posije sonce (Silver Linings Playbook). Kar pomeni, da lahko podobne atribute pripišemo tudi filmu, ki gradi svoj uspeh na ostrih dialogih, spretni režiji in prepričljivih likih. Izvrstna igralska zasedba nam pričara osebnosti, ki kar prekipevajo od življenja in v družbi katerih nam ni nikoli dolgčas, dvourni film pa zaradi njih uspešno prestane preizkus večkratnega ogleda, česar o žanrsko sorodnih izdelkih običajno ne moremo trditi.

V romantičnih komedijah sta za ples vedno potrebna dva in tokrat ni nič drugače, deloma tudi zato, ker se del zgodbe dejansko vrti okoli plesnega tekmovanja. Glavni antiromantični junak filma je Pat Solatano (Bradley Cooper), nekdanji učitelj telovadbe, ki je zaradi nasilnega izpada pristal v psihiatrični ustanovi. Diagnoza: bipolarna motnja z velikimi nihanji razpoloženja. Ko se po osmih mesecih vrne domov k zaskrbljenim staršem (Robert De Niro in Jacki Weaver), ostane brez vsega: hiše, službe in žene. Kljub temu da mu je sodišče odredilo prepoved približevanja ženi, je Pat odločen, da bo prek pozitivnega razmišljanja premagal psihične težave in rešil propadli zakon. Toda v njegovem življenju se pojavi Tiffany – mlada vdova policista, ki se ponudi, da bo ženi predala njegovo pismo, če bo z njo nastopil na plesnem tekmovanju. Med njima se razvije noro prijateljstvo, ki se bo morda razvilo v noro ljubezen.

Prepričan sem, da odgovor na to vprašanje že poznate, toda predvidljiv razplet zgodbe, ki se proti koncu vedno bolj navezuje na očetove težave s športnimi stavami (in vraževerjem), niti ni tako pomemben, ko pa imamo priložnost spremljati tako nepopolne, zanimive, nepredvidljive in večplastne like z resničnimi težavami. Z eno besedo – življenjske. Še posebej Tiffany, ki se vseh teh lastnosti zaveda in jih tudi sprejema, tako kot sprejema življenje, ki ni vedno pozitivno. Za dežjem posije sonce je kot mala terapija, saj pokaže, da je, kot je dejal Norman Bates, vsak od nas lahko kdaj nor (zanimivo, da je Pat postal psiho prav zaradi dogodka pod tušem), s tem se moramo samo sprijazniti.

Čeprav so v komediji močno prisotni elementi drame, so ti skrbno odmerjeni in nikoli ne zamorijo vzdušja filma, ki, naslovu primerno, ohranja pozitivno noto. Podobno je z romanco, ki se razvija počasi in ni sladkobna pravljica. Za to tudi ni pogojev, saj osrednji junak večji del filma zasleduje drugo, medtem ko je osrednja junakinja nimfomanka, ki je depresijo zdravila tako, da je seksala z vsemi sodelavci (in sodelavko) v pisarni, in ki odkrito priznava, da bo cipa vedno del nje. Osvežujoče, še posebej, če vemo, da komedija seksa ne izkorišča za poceni šale. Predvsem pa je film, ki nam postreže z najbolj zabavnim prizorom v restavraciji po znamenitem hlinjenju orgazma Meg Ryan v Ko je Harry srečal Sally, zelo zelo smešen.

David O. Russell, ki je scenarij napisal po romanu Matthewa Quicka, znova dokaže, da ima odličen občutek za tekoče dialoge in pristno izrazoslovje, med katerega se, predvsem pri Tiffany, pogosto vrine tudi kakšna kletvica. Nadpovprečna je tudi režija, še posebej za ta žanr: razgibana kamera in montaža se prilagajata mentalnemu stanju likov, enako velja za izvrstno glasbo, polno poslušljivih skladb, ki sestavljajo odličen mixtape. Najpomembnejša odlika režiserja, ki se nam je nazadnje predstavil s prav tako odlično športno dramo Borec (The Fighter), pa je, da zna maksimalno izkoristiti potencial igralske zasedbe.

Največje presenečenje nam je pripravil Bradley Cooper, ki bi moral z vlogo kompulzivnega Pata dokončno prebiti okvir slaboumnih komedij, s katerimi ga največkrat povezujemo. V vlogah Patovih staršev se odlično počutita tudi oba starejša igralska kolega, toda gonilna sila filma je Lawrenceova, ki v enem od prizorov popolnoma nadvlada celo velikega De Nira, čeprav igralec že dolgo ni bil v tako dobri igralski kondiciji. Ko ji v filmu odvrne, da je nad njo navdušen, se lahko z njim samo strinjamo. Nova Meryl Streep? Da, če bi Meryl znala streljati z lokom, kot je Lawrenceova to počela v Igrah lakote.

Ob običajni generični rom-com navlaki nas torej lahko tolaži dejstvo, da za dežjem vedno posije sonce in da nas vsake toliko časa še vedno preseneti film, kot je Za dežjem posije sonce.