OCENA FILMA: To so 40

Debbie (Leslie Mann) ima vse, kar si je vedno želela: ljubečega (in zvestega!) moža, čudoviti hčerkici, zdravje, lastno podjetje in veliko hišo v idiličnem ameriškem predmestju. Toda Debbie ni srečna. Pravkar je namreč dopolnila 40 let, kar dojema kot konec življenja. Dokler nekje ne prebere, da naj bi bilo naslednjih dvajset let najsrečnejše obdobje njenega življenja. Še prej pa bodo potrebne nekatere spremembe, zato sestavi načrt za življenjsko preobrazbo. Na veliko žalost svojega moža Peta (Paul Rudd), ki jih bo čez nekaj dni prav tako dopolnil 40 in v tem ne vidi nobene tragedije, ter njunih prikupnih hčerk, osemletne Charlotte in 13-letne Sadie (Iris in Maude Apatow).

Očitno pa je Petovo praznovanje rojstnega dne nekakšen magičen rok, do katerega mora Debbie razrešiti vse svoje življenjske težave. Ob tistih, ki si jih je nakopala sama, še tiste malo resnejše, kot so sprava z odtujenim očetom, nepričakovana nosečnost, možev bankrot in njegovo posojanje denarja svojemu očetu, ki je z drugo ženo pri 60 dobil trojčke. Pete se medtem na skrivaj še vedno baše s kolački in malo manj diskretno pregleduje hemoroide. Ves pritisk je torej na ženi in materi. Nič čudnega, da mater zakonskega para ni na spregled – če sta se morali spopadati s podobnimi težavami, petdesetih verjetno niti nista dočakali.

Prva ura 130-minutne komedije To so 40, neuradnega nadaljevanja Napumpane, nas v slogu predhodnice nasmeji do solz. Prepoved kajenja (zanjo) in prepoved kolačkov (zanj), omejitev dostopa do interneta, spremembe v načinu komuniciranja, Debbiejino neuspešno prikrivanje let in najrazličnejše družinske težavice poskrbijo za obilico obešenjaškega humorja, ob katerem pozabimo, da gledamo niz prizorov iz zakonskega življenja brez prave zgodbe. Ob simpatični igralski zasedbi in dobrem občutku za stopnjevanje šal režiser in scenarist Judd Apatow zgodbe niti ne potrebuje, toda težave se pojavijo v drugi polovici filma, ko se humor porazgubi med številnimi družinskimi prepiri, komedija pa se sprevrže v klišejsko melodramo s srečnim koncem.

Avra nezmotljivosti Apatowa, zlatega dečka komedije, ki nas je pred leti navdušil z uspešnicama 40-letni devičnik in Napumpana, očitno izginja. Če je njegova prva dva filma odlikoval zanj značilen neposreden, vendar premišljen humor, s katerim smo se hitro poistovetili, se njegovi naslednji dve komediji, Komiki in zdaj To so 40, dušita v pretirani sentimentalnosti. Verjamem, da je imel Apatow z osebnoizpovedno zgodbo o družinskem življenju dobre namene, toda nakopičena patetika deluje prisiljeno in gledalce uspava.

Odločitev, da se v osrednjih ženskih vlogah preizkusijo člani družine Apatow – Leslie Mann je režiserjeva žena, medtem ko deklici upodabljata njuni hčerki –, se izkaže za dvorezen meč: številni prepiri sicer pridobijo pristnost, vendar je na ta račun manj uspešen Paul Rudd, ki nas v vlogi Debbiejinega moža nikoli ne prepriča in bolj spominja na njenega najboljšega prijatelja. Dokler gledamo serijo skečev, nas to niti ne moti, medtem ko bi dramatični prizori v nadaljevanju filma zahtevali izkušenejše igralce. In boljši scenarij.

Ta se izkaže za pretrd oreh tudi za izkušenejša člana igralske zasedbe, Alberta Brooksa in Johna Lithgowa, ki sta v stranskih vlogah očetov presenetljivo dolgočasna. Brooksa zasenčijo svetlolasi trojčki, medtem ko nas Lithgow ne nasmeje niti enkrat. Še najboljši vtis pustita Megan Fox, ki nas kot seksapilna prodajalka v Debbiejini trgovini preseneti z vlogo kariere, in odlična Melissa McCarthy, ki nas v drugi polovici filma spomni, da je to, kar gledamo, komedija. Čeprav nestrpno pričakujemo konec filma, McCarthyjevi uspe neverjetno: doseže, da med odjavno špico še malo posedimo v dvorani.

Ker je režiser Apatow pred kratkim dopolnil 45 let, smo za nekaj let varni pred neizbežnim nadaljevanjem. Samo upamo lahko, da bo do takrat dobil nazaj navdih in filmi zanj ne bodo več terapevtsko sredstvo. Če pa bo nadaljeval v podobnem slogu, se res lahko vprašamo, kako bodo videti 50.